V prvem delu članka je predstavljena krajša zgodovina Romov v Nemčiji, v drugem pa tipična pravna diskriminacija in degradacija Romov na primeru dveh sodnih odločb nemškega vrhovnega sodišča. V zadnjem delu pa je na enem zadnjihprimerov, ki jasno prikazuje, s kakšnimi težavami se srečujejo današnjiRomi, ko o njihovih zadevah odloča politika, predstavljena aktualna problematika. Dolga stoletja bivanja v nemških deželah, kot tudi drugod po Evropi, so se soočali s preganjanjem, z marginalizacijo in diskriminacijo. Krvava zgodovina Romov v Nemčiji je sredi prejšnjega stoletja doživela svoj vrhunec s poskusom njihovega dokončnega iztrebljenja s celotnega območja pod nadzorom nacionalsocialistov. Pobitih je bilo okoli pol milijona Romov, po vojni pa preživeli dolgo časa niso mogli dobiti odškodnin. Izkazalo se je, da je preživele Rome tudi po vojni čakala diskriminacija celo s strani najvišje nemške sodne instance. V eni od odločb, ki je bila izdana v povojni Nemčiji, je nemško vrhovno sodišče, da bi Romom onemogočilo pridobitev odškodnin, kot relevantno uporabilo celo nacionalsocialistično (ne)pravo. Pozneje, v šestdesetih letih 20. stoletja, so Romi dosegli vsaj popravek omenjene odločbe. Danes se Romi v Nemčiji spopadajo z novimi poskusi diskriminiranja. Končno naj bi v Berlinu odkrili spomenik okoli pol milijona pobitim Romom in Sintom, žrtvam nacionalsocializma. Vrh nemške politike danes polemizira z izjavo nekdanjega zveznega predsednika Romana Herzoga, da so bili Romi in Sinti žrtve genocida enako kot Judje, in nič drugače. Prav tako se polemizira o tem, ali je oznaka "Romi in Sinti" primerna, saj naj bi se nekateri pripadniki Sintov bolj strinjali z oznako "cigani", kar ugaja tudi politikom. Postavitev spomenika pa še kar visi v zraku.