V Avstriji so bile v 19. stoletju podlaga oskrbe revnih (starih, onemoglih, invalidnih ali neozdravljivo bolnih) še vedno smernice Jožefa II., toda ta politika po obnovi ustavnega življenja ni več zadoščala. Zaradi strahu pred nemiri je socialna politika vse bolj prehajala v domeno policije, dokler je ni domovinski zakon iz leta 1863 v celoti prenesel na lokalno samoupravo. Do 70. let 19. stoletja so hiralce povečini nastanili v špitalih, župnijskih ubožnih hišah in nato tudi v novoustanovljenih javnih bolnišnicah, z zakonom leta 1869 pa so bili reveži z neozdravljivo boleznijo izročeni v skrb občini, kjer so imeli domovinsko pravico....