Avtorica v prispevku obravnava pravni in ideološki ustroj države Izrael v odnosu do tistih državljanov, ki jih opredeljuje kot "izraelske Arabce". Kot judovska država in drzava za Jude je Izrael diskriminatoren že po svoji naravi; organizacija države ter njeni temeljni zakoni to diskriminacijo in neenakopravnost legalno ustanavljajo in omogočajo njuno izvajanje v praksi. Prispevek se v prvem delu osredotoča na konflikt med cionistično ideologijo in predstavo o demokraciji, s katerima se spopadajo izraelski družboslovci, in izpostavlja osrednje točke javne intelektualne razprave o naravi izraelske države in njene demokracije. Na podlagi ene koncepcije izraelskega državljanstva avtorica v drugem delu predstavi vso kompleksnost pravnega in administrativnega definiranja kategorij izraelskega državljanstva. To vsebuje diskriminatorne mehanizme, zaradi katerih je mogoče, po predlogu izraelskega antropologa Dana Rabinowitza, "arabsko" manjšino v Izraelu analitsko gledati kot "ujeto" manjšino. Avtorica v sklepnem delu ugotavlja, da tako sestavljeni in reificirani sistemi razpoznave razlik v kulturnih repertoarjih in proveniencah, kot ga srečamo v Izraelu, ne vodijo le v nenehne politične razklanosti, temveč tovrstne legalistične reifikacije razlik med ljudmi pridobijo povsem lastno, inertno, trdoživo življenje, ki ga celo najtrdnejša politična volja za egalitarizem ne more premagati, saj se vedno vztrajno obnaša kot bistven transfer moči. V tem je ujetost izraelske države same.