Avtor analizira podobo kočevskih in belokranjskih krošnjarjev v očeh javnosti, s poudarkom na 19. in začetku 20. stoletja. Krošnjarjenje predstavlja najstarejšo in najdaljšo migracijsko destinacijo z ozemlja današnje Slovenije (Nemčija). Prispevek je analiza odnosov javnosti do krošnjarjev iz vrst kočevskih Nemcev, Belokranjcev in deloma Judov (Ljubljana). V kontekstu negativnega pogleda na izseljevanje Slovencev v tujino je pogled do krošnjarjenja enak (slabljenje vernosti, morale in narodne zavesti). Odpor do njih je bil prisoten zaradi konkurenčnosti stalnim trgovcev, zlasti v primeru judovskih krošnjarjev. Poseben poudarek je na podobnostih in razlikah odnosa do kočevskih in belokranjskih krošnjarjev, kar je vključeno v kontekst slovensko-nemških narodnostnih tenzij od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne. V prispevku so z nizanjem konkretnih primerov prikazane stereotipne, ksenofobične in druge reakcije na krošnjarstvo v takratni slovenski javnosti.