Avtor se v prispevku ukvarja z jugoslovansko diasporo v Braziliji v obdobju med vojnama. Jugoslovanska diaspora je bila kot rezultat skupnih slovenskih in hrvaških prizadevanj usklajena s težnjami prve Jugoslavije po društvenem organiziranju na jugoslovanski osnovi, vendarle pa so bile osnove povezovanja južnoslovanskih priseljencev v Braziliji prisotne že pred prvo svetovno vojno. Jugoslovanska diaspora v Braziliji je bila zelo krhka, njeni odnosi z »domovino« pa površinski. K temu sta botrovala pomanjkanje zanimanja Jugoslavije za vzdrževanje trdnih odnosov s »svojo« skupnostjo v Braziliji kot tudi brazilska politika nacionalizacije priseljencev. Odsotnost jugoslovanskih prizadevanj so v skrbi za skupnost skušali nadomestiti izseljenski aktivisti, a so njihove akcije pogosto vodile k še večji fragmentaciji skupnosti. Avtor pozornost posveča tudi diaspori izseljencev iz Julijske krajine, katere del se je identificiral z jugoslovansko diasporo, del pa je deloval samostojno.