Članek se osredotoča na podobo Afrike in Afričanov v časopisu Zgodnja Danica med Slovenci v obdobju od leta 1849 do 1859. V tem času je katoliško misijo za Srednjo Afriko pod vodstvom Ignacija Knobleharja podpiralo tudi avstrijsko cesarstvo zaradi morebitne kolonialne širitve, desetletje pa je sovpadalo z začetkom slovenskega narodotvornega procesa. Po letu 1848 pa so prevladali neabsolutistični sistem in katoliška ideološka načela, tako da sta v slovenščini lahko izhajala le dva časopisa, eden od njiju Zgodnja Danica. Luka Jeran, urednik revije in odločen podpornik misijona, je objavil, prevedel in cenzuriral številna pisma in poročila Knobleharja in njegovih sodelavcev, ki so predstavljala pogled misijonarjev na značilnosti pokrajine in prebivalcev dežel, ki so danes del Egipta, Sudana in Južnega Sudana. Pokrajina je bila predstavljena kot “oddaljena” in z “nezdravim podnebjem”. Nasprotno so bili prebivalci na eni strani prikazani kot bistri, lepi in spretni, na drugi strani pa – z zahodnjaške perspektive razvoja in napredka – kot “leni in nerazviti”. Poleg tega so članki, ki so jih napisali ljudje, ki nikoli niso bili v Afriki, ustvarili stereotip “nemočnega in revnega” Afričana, medtem ko je bila dežela prikazana kot “temačna” in “nevarna”. Številne “zbiralne akcije” v podporo srednjeafriški misiji, ki predstavljajo del prevladujoče podobe, razkrivajo ne le, kako so Slovenci videli Afriko in Afričane, temveč tudi, kako so dojemali “sebe” v nasprotju z “drugimi”, pri čemer se je izoblikoval “avtosterotip” Slovencev, ki lahko “pomagajo” tistim, za katere menijo, da potrebujejo njihovo pomoč