Prispevek obravnava jugoslovansko politiko do Sovjetske zveze v obdobju med obema svetovnima vojnama v zvezi z rusko emigracijo, ki je bivala na jugoslovanskem ozemlju. Med letoma 1918 in 1940 diplomatski odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo niso bili formalnopravno vzpostavljeni. Kljub temu so obstajali različni politični stiki, ki so temeljili na medsebojnem strahu pred rušenjem državne ureditve in so se izražali predvsem v dvojnosti, s katero so jugoslovanske oblasti obravnavale ruske emigrante: po eni strani so uživali vso podporo, po drugi pa so bili zaradi strahu pred sovjetskimi tajnimi agenti pod nenehnim nadzorom. Šele naraščanje nacistične grožnje je Jugoslavijo prisililo v omilitev protikomunistične politike in vzpostavitev diplomatskih odnosov s Sovjetsko zvezo, kar je vplivalo tudi na njen odnos do ruskih emigrantov.