Prispevek je analitična in sintetična študija o nedavno odkriti arhivaliji – dekorativno izdelani voščilnici za ljubljanskega škofa Jerneja Vidmarja (1860), o kontekstu njenega nastanka in fotografiji Kranja, vstavljeni v njeno čelno platnico. Svetlobna slika na steklu je kvalitetni primerek iz zgodnjega, eksperimentalnega obdobja zgodovine fotografije na Slovenskem, hkrati pa naša najstarejša fotografska veduta. Z njo se odpira uvodno poglavje tega fotografskega žanra, pa tudi problematika njenega avtorstva, tehnike in provenience. Ker je po svojih vizualnih in tehničnih karakteristikah sorodna svetlopisom našega prvega fotografa in fotografskega izumitelja Janeza Puharja, je bila predmet temeljitih raziskav in primerjav z njegovimi deli. Anonimna veduta in Puharjeve fotografije so v članku osvetljene z različnih zornih kotov: z zgodovinskega in kulturnozgodovinskega, restavratorsko-konservatorskega in naravoslovnega (računalniško vodene laboratorijske preiskave). Izsledki raziskav jo slikajo v luči specifičnih okoliščin na območju in v obdobju njenega nastanka ter medsebojnih razmerij udeleženih akterjev, pobudnikov tega dragocenega izdelka. Razpravo spremljajo citati iz Puharjevih izvirnih besedil in sočasnega domačega in tujega tiska.