Po propadu Ilirskih provinc je avstrijska država vzpodbujala gradnjo novih solnih površin v piranskih solinah. Število solnih kavedinov je od leta 1816 do leta 1825 naraslo s 4.854 na 7.054, po letu 1830 pa se je do obdobja prenove solin na Leri pred prvo svetovno vojno ustalilo na 7.033 kavedinov. Tako obsežna gradbena dela so zahtevala velika finančna sredstva in povečan obseg dela solinarjev, kar je bilo sprva zaradi nestabilnih političnih in gospodarskih razmer težko zagotavljati. Zaradi nasičenosti trga s soljo in izgubo ozemlja je država omejila pridelavo soli in vlagatelji niso uspeli dobiti pričakovanega zaslužka. Država je zaradi teh težav šele leta 1816 uspela vzpostaviti kataster lastnikov solin in solinarjev.