Vrtovi in parki so ogledalo človekove zunanje in notranje krajine: zunanja je namenjena družbi, okolju, izraža moč in status lastnika, notranja pa posamezniku – lastniku in njegovemu odnosu do sebe in okolja, v katerem biva, v katerega je vraščen. Umetno oblikovana narava je od nekdaj veljala za statusni simbol – kaj je lahko močnejšega in mogočnejšega kot sposobnost obvladovanja in oblikovanja živega sveta, ki se nezadržno spreminja v naravnih ciklih letnih časov, ki se rojeva, raste, cvete in umira / ovene, osuje? Kaj bi lahko bolj izražalo bleščavo razkošja, izobilja in moči kot bujnost rastlinja, ujeta v izbrane oblike? Višji kot je bil položaj človeka v družbi, bolj razkošen je bil vrt ali park, v katerem je stalo njegovo bivališče. Bogatejša kot je bila družba, bolj je bila »inventivna« in vplivala na oblikovanje vsesplošnega okusa in sloga.