Učni načrti in programi šol za gluhoneme so se začeli postopoma oblikovati sredi 19. stoletja. Prvi začetki so znani iz goriškega zavoda za gluhoneme otroke; posebna zanimivost pa je učni načrt šmihelske šole za gluhoneme deklice, ki upošteva poleg praktične usmerjenosti celotnega pouka pouk v materinem jeziku, kar daje posebno vrednost tej šoli, saj večina gluhonemih otrok, ki so se šolali v Italiji (Gorica) in Avstroogrski tega ni bila deležna. Šmihelska šola je bila tudi prva tovrstna šola pri nas, ki je uvedla glasovno govorno metodo. Dominantno vlogo za vzgojo gluhe mladine je leta 1900 prevzela gluhonemnica v Ljubljani, ki je kljub ostremu germanizatoričnemu pritisku ohranila pouk v materinščini, ter upoštevala in na novo uredila domska pravila in uvedla koedukacijo dečkov in deklic, česar v Šmihelu še ni bilo. Šolski zakon iz leta 1930 je tudi dosti prispeval k vsaj začasni ureditvi učnega programa za gluhoneme otroke.