Po kratkem pregledu političnih razmer v Italiji v letih 1815—1820 in odmevu karbonarskih vstaj v Lombardiji in Benečiji v istem času, opozarja avtor na pisanje »Laibacher Zeitung« o revoluciji v »Kraljestvu dveh Sicilij«, karbonarjih in revoluciji v sardinskem kraljestvu v začetku dvajsetih let 19. stoletja in prikaže nekatere ukrepe avstrijskih oblasti na slovenskem ozemlju, ki naj bi preprečile razširjenje revolucionarnega nemira v slovenske dežele. V naslednjem opisuje razmere v ljubljanskem grajskem zaporu in ravnanje z zaprtimi Italijani. V sklepu nato ugotavlja, da sta karbonarsko gibanje in epizoda z zaprtimi Italijani na gradu, čeprav v omejenem obsegu, odmevala tudi med mladimi slovenskimi izobraženci, pri čemer se opira predvsem na ugotovitve slovenske slovstvene zgodovine.