Prispevek, ki seže časovno nekako do leta 1800, prikazuje eno najstarejših srednješolskih učnih ustanov na Slovenskem v času, ko je po razpustu jezuitskega reda prešla v državne roke in ko se je pod pritiskom države tudi v vsebinskem pogledu prilagajala potrebam novega časa. To je čas, ko se na njej pojavijo prve posvetne učne moči, ko se na tej sicer latinski šoli vse bolj uveljavljajo tudi realni učni predmeti, ko se kot učni jezik poleg latinščine uvaja nemščina; pa tudi čas, ko se je nastanila v znameniti licejski stavbi na današnjem Vodnikovem trgu, kjer je ostala vse do velikega potresa ob koncu 19. stoletja.