Urarstvu v Sloveniji lahko sledimo preko pisanih virov nepretrgoma od 16. stoletja dalje; najstarejša poročila izvirajo iz Ljubljane, eno stoletje pozneje pa že razpolagamo s prvimi podatki o urarjih s slovenske Štajerske. V članku se urarji predstavljajo po kronološki razvrstitvi v posameznih krajih, zbrani podatki o njihovem šolanju, življenju in delu pa izvirajo v glavnem iz pisanih virov iz njihovega cehovskega združenja, ki je imel svoj sedež v Gradcu. Ohranjene hišne in žepne ure s signaturami mariborskih, celjskih in ptujskih delavnic zgovorno pričajo, da so se urarski mojstri na slovenskem Štajerskem ukvarjali tudi z zahtevnejšimi naročili in da njihovi izdelki, oblikovno in po kvaliteti izdelave, prav nič ne zaostajajo za sosednimi graškimi ali dunajskimi urami, izdelanimi predvsem za premožnejši sloj meščanstva. Imena urarjev v omenjenih krajih se vrstijo v dokaj strjenem zaporedju in iz njihovih priimkov je razvidno, da so večinoma priseljenci iz nemško govorečih dežel. Iz razpoložljivih podatkov je moč razbrati, da v mestih delujeta hkrati po dve urarski delavnici, bolj pričevalni pa so podatki iz druge polovice 18. stoletja, ko so imena urarjev ujemajo tudi z materialnimi dokazi o njihovem obstoju.