Prispevek obravnava zadnjo pomembno srednjeveško dinastijo, ki se je iz stanu svobodnih gospodov, s središčem na gradu Zovnek, s spretno politiko pridobivanja posesti in z "ženitnimi pogodbami", povzpela v kneze Celjske in z navezo na cesarja Sigismunda Luksemburškega prodrla v kroge takratnega visokega evropskega plemstva. Ob tem, ko so pridobili status državnih knezov so postali po stanu enaki svojemu najhujšemu tekmecu - Habsburžanom. Na osnovi ohranjenega pisnega gradiva o Celjskih grofih in na osnovi lega, da imamo v Sloveniji zelo malo tipične renesančne umetnosti, saj prevladuje predvsem gotika, poskuša članek poseči v vprašanje, v kolikšni meri so Celjski grofje spremljali takraten evropski kulturni in umetniški razvoj, ali so zanesli humanizem in renesanso tudi v domač, slovenski prostor ter kakšni so bili vplivi humanizma in renesanse po umoru zadnjega Celjana, Ulrika II. Celjskega.