Domobranstvo oziroma v našem primeru Slovensko domobranstvo je seveda samo eden od številnih zgodovinskih pojavov in s tem tudi normalen predmet zgodovinopisne obravnave. To načelno gotovo drži, se pa v zvezi z njim pojavljajo določene težave na ravni praktičnega pristopa. Beseda in pojem domobranstvo namreč nedvomno v večini od nas še zmeraj puščata občutek dvoumnosti in nedorečenosti ter hkrati nekakšne izjemnosti, nenavadnosti. Ta občutek izhaja najprej iz poenostavljene podobe, ki jo je v desetletjih po drugi svetovni vojni o domobranstvu vzdrževala uradna politika in z njo publicistika oziroma mediji, v precejšnji meri pa tudi zgodovinska stroka. Analiza te podobe nam pokaže temeljno dejstvo, da je pač šlo za odnos zmagovalne revolucionarne strani do premaganega nasprotnika in to ne samo v razmerju odporništvo - kolaborantstvo, temveč predvsem v odnosu revolucija - protirevolucija. To je poleg drugih stvari kazalo na dodatno razsežnost slovenske drame iz časa druge svetovne vojne, namreč na geografsko sicer omejeno, a sistemsko precej bolj razširjeno državljansko vojno. Domobranstvo je bilo samo najpomembnejša oborožena sila slovenske protirevolucije, pač tudi z zunanjimi obeležji kolaboracionizma. Dodatno je k nedorečenosti podobe o domobranstvu kazala tudi njegova tragična in v evropskih okvirih neprimerljiva povojna usoda, ki je kljub uradnemu zamolčevanju polagoma prihajala na dan. Po drugi strani pa je v demokratičnem sistemu 90. let v pogojih razmeroma svobodne in enakopravne politične ter ideološke diskusije domobranstvo postalo predmet novih diskusij, tako rekoč skoraj simbol in hkrati črta ločnica v novih političnih bojih. Polpretekla zgodovina in s tem tudi domobranstvo sta postala predmet zlorabe in tudi banalnih poenostavljanj. To se je seveda lahko dogajalo predvsem zato, ker take in podobne diskusije niso bilo opravljene že v preteklih desetletjih po vojni. Kljub vsemu ali pa prav zato pa se je vse to vendarle dogajalo tudi v jasno razvidnem ozračju sicer legitimnih poskusov revizije slovenske zgodovine druge svetovne vojne in obdobja po njej. Vse to seveda ne vpliva najbolje na trezno in objektivno strokovno preučevanje problematike domobranstva. Raziskovalec se pri tem le težko izogne vplivu svojega družbenega ali idejnega okolja in se vsled tega večkrat zateka k pozitivizmu ter izmikanju sintetičnim in s tem posredno vrednostnim sodbam. Glede na še vedno živo navzočnost domobranske teme v slovenskih poosamosvojitvenih časih je torej jasno, da znani pojem »potrebne zgodovinske distance« prav v tem primeru dobi svojo pravo veljavo. Seveda pa ima raziskovalec od omenjene žive navzočnosti te teme tudi določeno korist. V teh diskusijah namreč pridejo na dan ne samo različni in zanimivi pogledi, ocene, primerjave in vrednotenja tega pojava, temveč - predvsem po zaslugi še živih prič oziroma akterjev slovenske druge svetovne vojne - tudi mnogo novih podatkov in dejstev ter koristnih opozoril. Vsega tega se je v desetletju in več nabralo ogromno, in če upoštevamo še dostopnost količinsko in vsebinsko bogate t. i. emigrantske literature, je jasno, da je imel raziskovalec kaj vzeti v roke in da niti ni mogel uporabiti vsega zbranega gradiva. V veliki meri se je ohranilo tudi arhivsko gradivo, pač z izjemo tistega, ki zadeva povojno usodo domobrancev. Tu je praznino deloma zapolnilo gradivo iz tujih arhivov, predvsem pa, kot vedno, spominski viri. Avtor pričujoče razprave je pri svojih raziskavah v okviru širših projektov na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani seveda s pridom upošteval tudi dosedanjo literaturo, tako tujo kot predvsem domačo, med katero gre izpostaviti predvsem dela dr. Metoda Mikuža in Ivana Križnarja. Študija pravzaprav nima ambicije biti neka popolna monografija, od tod tudi njen »omejevalni« podnaslov. Verjetno bo bralec pogrešal predvsem podrobnejšo obravnavo vojaške dejavnosti oziroma opis bojev domobranskih enot s partizanskimi nasprotniki. Na tej stopnji se mi namreč predstavitev omenjene tematike, čeprav je za tako formacijo, kot je bilo domobranstvo, seveda značilna, ni zdela nujna, saj je problemsko in metodološko stvar povsem jasna in bi šlo tu predvsem za enostaven pozitivistični prikaz bojev. Bistvene poteze vojaškega razvoja Slovenskega domobranstva so sicer razvidne že ob drugih obravnavanih tematskih področjih, poleg tega pa so vojaški vidik v precejšnji meri predstavili in opisali že drugi avtorji, predvsem že omenjeni Ivan Križnar.