V prejšnji, 7. številki revije Na fronti, je bila predstavljena duhovna oskrba goriških beguncev v avstro-ogrskih begunskih taboriščih med prvo svetovno vojno. Tokrat pa predstavljamo versko življenje, ki so ga bili deležni slovenski begunci iz Goriške, raztreseni po različnih avstrijskih deželah. Pri tem sta pomembno vlogo odigrala goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej in tolminski dekan Ivan Rojec1, ki je sredi novembra 1915 tudi uradno postal nadškofov delegat na dušnopastirskem področju med slovenskimi begunci.