Raziskovanja lastnega družinskega drevesa je nov način spoznavanja in učenja zgodovine. Začne se s prepoznavanjem oseb na starih fotografijah, ki so doma že od nekdaj, in se nadaljuje z zglaševalnimi polami v Zgodovinskem arhivu Ljubljane. V župnišču so na voljo rojstne knjige, kjer se praviloma dobi še podatke o poklicu, stanovanju, poroki in smrti. Z elektronskim prebiranjem časopisov, ki jih dajeta v uporabo NUK in ANNO, si v središču dogajanja tistega časa, ki ga preučuješ. Tako sem spoznala del zgodovine 19. stoletja Avstro–Ogrske, ko je Južna železnica, najbogatejši finančni imperij takratnega časa, iz nepoznane ribiške vasice ustvarila avstrijsko Nico, kakor so takrat poimenovali Opatijo. Južna železnica je leta 1857 povezala Dunaj s Trstom in leta 1873 še z Matulji kot zadnjo postajo v Avstriji in naprej z Reko kot glavnim pristaniščem Ogrske. V želji, da bi se investicija v železnice, ki je hkrati z železno cesto gradila tudi vso infrastrukturo, obrestovala, je generalni direktor Južne železnice Friederich Schüler, poznan predvsem kot finančni genij, povabil tri evropsko najbolj znane zdravnike v Opatijo na posvet o možnosti, da Opatija postane zdravilišče in morsko kopališče. Zdravniki, prof. dr. M. J. Örtel (1835–1897), laringolog, prof. dr. J. Glax (1846–1922), balneolog in talasolog in prof. dr. T. Billroth (1829–1894), veliki kirurg 19. stoletja, so ugotovili, da je Opatija s svojo klimo in okoljem idealna, da se razvije v mondeno zdravilišče in morsko kopališče. Po nasvetih prof. Örtla so bile zgrajene sprehajalne poti I. in II. stopnje po mestnih parkih Opatije, Lungo mare ter pohodniške poti III. stopnje na Učko. S prizadevanji prof. Glaxa je Opatija dobila urejena morska kopališča Angiolino, Slatino in Quito, hidropatski zavod in kasneje zaprto kopališče s sladko in morsko vodo, novo napeljavo neoporečne pitne vode v zadostnih količinah z Učke, kanalizacijo celotnega kraja, postajo prve pomoči, meteorološko postajo, novo in moderno pokopališče, peč za sežiganje odpadkov, bolnišnico za infekcijske bolezni, električno cestno železnico, ki je povezovala Opatijo z Matulji in Lovranom, bogato ponudbo kulturnih prireditev, številne izletniške možnosti v bližnje in oddaljene kraj, ter vsako leto gratis Vodnike po Opatiji (nemški, francos- ki, češki, italijanski, ruski …) v nakladi 15.000 izvodov. Prof. Billroth, veliki prijatelj Opatije, je v svojih člankih, objavljenih v vsakodnevnih časopisih, ter strokovni in znanstveni literaturi, opisoval zdravilne učinke klimatskega zdravilišča. V Opatiji so poleg številnih zdravnikov z ambulantami delovali tudi trije sanatoriji: dr. Szego, dr. Mahler in dr. Schalk. Zdravilišče je imelo izvrstno organizirano gasilsko in reševalno društvo, ki je leta 1910 dobilo svoj gasilsko-reševalni dom, ki še danes služi svojemu namenu. Dr. Isor Stein je 1904 odprl v svoji vili Zanderjev inštitut, kot so se na začetku imenovali današnji fitnes centri. K prepoznavnosti Opatije v evropskem prostoru sta prispevala tudi evropski kongres balneologov (1904) in svetovni kongres talasologov (1908). Prebivalci Opatije so ob navalu turistov odkrili odlično tržno nišo. Na svoje barke so vabili petične turiste s stavkom Pite šen barke fahren, ki je postal nepozaben zaradi istoimenske popevke Beti Jurkovič, ki jo je zapela na festivalu Melodije Istre in Kvarnera leta 1974.