V času stare Avstrije je bila šolska vzgoja nravno-verska, zato je moral celoten pouk odražati katoliški pogled na svet. Izbruh svetovne vojne je zaostril razmere tudi v vzgojnem smislu, saj je bil učni načrt vojaško-domoljubno usmerjen. Po nastanku Kraljevine SHS je vzgojni smoter nove države postal narodno-domoljuben. Podobno kot nekoč je morala narodna in domoljubna vzgoja prežemati prav vsak šolski predmet. Enako je veljalo tudi za vse šolske slovesnosti. Učiteljstvo je moralo sicer ob praznovanjih slediti okvirnim navodilom iz Beograda, zaradi nerešenega narodnega vprašanja pa je lahko improviziralo pri temah, ki niso bile natančno določene ali prepovedane. Narod je bil jugoslovanski, Slovenci pa zgolj pleme. V govorih učitelji zato niso smeli uporabiti zveze »slovenski narod«, lahko pa so govorili o čisto navadnih »Slovencih«. Neodvisno od državnega središča se je tako razvila ideja o treh Vidovih dnevih, ki ji lahko rečemo tudi ideja o slovenskem Kosovem polju. Ne najdemo je v nobenem učbeniku tistega časa, bila pa je osrednjega pomena v prazničnih učiteljskih govorih na ljubljanskih osnovnih šolah. V govorih na Vidov dan med letoma 1925 in 1926 so zelo poudarjali srbsko zgodovino ter boj za Primorsko in Koroško, ki sta ostali zunaj meja nove države. Skoraj tretjina slovenskega prebivalstva je živela v tujih državah, zato jugoslovansko zedinjenje po mnenju govorcev ni bilo popolno. Učitelji so srbsko zgodovino prek motiva maščevanja nad sovražnimi narodi spretno povezovali s slovensko in jugoslovansko prihodnostjo. V krvavem maščevanju nad Nemci in Italijani ter priključitvi pomembnih ozemelj so torej videli uresničitev svobode tako za »neodrešene rojake« kot zase. Vidov dan so praznovali kot dan maščevanja nad zatiralci, češ da so Srbi svoje žrtve maščevali že dvakrat, Slovenci pa na lastno maščevanje še čakajo. Učitelji so učencem želeli pokazati, da bodo s tem tretjim, slovenskim Vidovim dnem, Slovenci postali zreli za novo dobo. Govorci so se hoteli otresti podobe nedejavnosti pri ustvarjanju lastne države, ki jo je Slovencem in Hrvatom očitala uradna propaganda, in s tem posredno spodbuditi otroke k obrambi celotne Jugoslavije, ki je bila v resnici ogrožena vzdolž večine svojih meja. Ideja treh Vidovih dni je bila torej uporabna tako za spodbujanje slovenstva kot jugoslovanstva, saj je nova narodno-domoljubna vzgoja hkrati osvobajala Slovence in ustvarjala Jugoslovane. Vse to je vodilo v vzgojo, ki je bila podobna stari avstrijski militaristični vzgoji, hkrati pa je bila drugačna, saj je rodbinski zvestobi in domoljubju dodala še narod. Velika politična dejavnost in bojevitost Slovencev pa sta se v polnem zamahu pokazali šele po razpadu Kraljevine Jugoslavije.