Leto 1948 je za jugoslovanski socializem pomenilo pomembno prelomnico, saj si je zaradi spora z Informbirojem Jugoslavija začela ustvarjati specifičen geopolitični položaj med Vzhodom in Zahodom. Spremenili pa se niso le zunanjepolitični odnosi, temveč tudi notranjepolitične smernice. Jugoslavija je leta 1950 začela kot svojo posebnost uvajati samoupravljanje, ki je med drugim gradilo na identifikaciji delavskega razreda s socializmom. Sredi desetletja je partijsko vodstvo kot eno od prioritet sprejelo izboljšanje življenjskega standarda, ki je rasel tudi zaradi ugodnih gospodarskih trendov. Ko so se v začetku šestdesetih let odprle še meje, so prebivalci prišli v večji stik s tujo popularno in potrošniško kulturo. Modernizacija in nove potrošniške dobrine so postopoma začele vstopati v slovenske kraje in domove. »Dobro življenje« je trajalo do začetka osemdesetih let, ko je zaradi politične in gospodarske krize ter slabšanja življenjskih razmer hitro raslo nezadovoljstvo. Slednje se je začelo javno izražati v drugi polovici desetletja, tudi v prebujenem zanimanju za človekove pravice in politične spremembe. V prispevku se ne bom osredotočila toliko na prelomnico kot na spremembe v naslednjih desetletjih. Pokazati bom skušala, kako so se spremembe odražale v vsakdanjem življenju pričevalcev in v njihovih spominih, ali so v jugoslovanskem tipu socializma videli razlike ali podobnosti z drugimi državami vzhodnega bloka. Predstavila bom, kaj so pričevalci izpostavljali kot prednosti in kaj slabosti jugoslovanskega tipa socializma – tako v prvem povojnem obdobju, v »zlatih letih« socializma kot v njegovemu zatonu. Socializem je bil dinamičen sistem, ki je skozi desetletja spreminjal svojo podobo. Prinesel je postopno modernizacijo in urbanizacijo, spreminjanje tradicionalnih vlog in življenja, relativno enakost in socialno varnost, seveda pa je imel tudi svoje politične in gospodarske omejitve. Prikazala bom, kako se je to odražalo v pripovedih pričevalcev, kako so videli razlike med posameznimi obdobji, kaj se jim je bolj vtisnilo v spomin in kaj manj, kako so videli gospodarsko krizo v osemdesetih letih ter razcvet civilne družbe in političnega pluralizma. Spomini pa niso le refleksija na podlagi individualnih izkušenj, ampak so vpeti v širši družbeni okvir. Zato se bom v metodološkem razmisleku dotaknila tudi vpliva različnih javnih diskurzov in družinske zgodovine na spomine posnetih pričevalcev. Časovna distanca od konca socializma je spomine osvobodila nekdanjih ideoloških okvirjev, a hkrati so spremenjeni življenjski pogoji spodbudili nastanek novih mitov. V Sloveniji smo v javnih diskurzih priča različnim podobam in konceptualizacijam socializma, ki vplivajo na posameznike in njihovo razumevanje preteklosti. Velik vpliv na spominjanje ima tudi družinska zgodovina, ki posreduje vrednote, tradicije in spomine, s katerimi sooblikuje posameznikov odnos do preteklosti. Prispevek temelji na metodi ustne zgodovine. Poglavitni vir so posneta pričevanja posameznikov, ki so v obdobju socializma živeli v Ljubljani ali na področju njenega ruralnega zaledja. Vzorec izbranih pričevanj obsega različne generacije pričevalcev.