logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Vlastja, kampeljc povojne časopisne reportaže


Soavtor(ji):Aleš Gabrič (mod.)
Leto:2018
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Katarina Jurjavčič je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (3)
Ime:Mejniki in zgodovina_notranjost.pdf
Velikost:1.07MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:ZZDS_2018_Program_zborovanja11.9_.docx
Velikost:125.26KB
Format:application/vnd.openxmlformats-officedocument.wordprocessingml.document
Opis
Desetletje je Vladimir Simončič – Vlastja (v nadaljevanju uporabljam le psevdonim) predvsem bralcem ilustrirane revije Tovariš s sliko in z besedo pripovedoval o povojnem delu in življenju. Z lastnim izborom fotografij je ustvarjal dokumente dobe ter z več tisoč objavljenimi fotografijami postavil slikovni spomenik povojnemu obdobju. Njegovo novinarsko fotografsko zapuščino, približno 40.000 posnetkov na negativih formatov leica, 4 x 6 in 9 x 9 cm, od leta 1958 hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Obsežna fotografova spominska zapuščina je shranjena v dnevniških zapiskih, zvezkih, listih in lističih, ki jih hranita hčerki in še niso bili objavljeni. Največja opora pri raziskovanju podobe fotografa so zapiski z naslovom Spomini reporterja. Vlastja je postal fotoreporter zgolj po naključju, saj je bila njegova prva želja slikarstvo. V novo preokupacijo se je zagrizel z vso zavzetostjo, kar kaže število objavljenih reportaž. Z njimi je v prvih povojnih letih predrugačil tudi podobo same revije Tovariš, saj so reportaže izpodrinile tiste s sovjetsko vsebino. Kot novinar fotoreporter je bil zaposlen v uredništvu Slovenskega poročevalca v Ljubljani. Poleg ilustriranega tednika Tovariš so Simončičeve posnetke objavljali tudi Slovenski poročevalec, Tedenska tribuna, Ljudska pravica in Borba vse do leta 1957, ko so njegove objave v tiskanih medijih zamrle. Dosledno je upošteval temeljna pravila za nastanek učinkovite fotoreportaže, predvsem aktualnost in hitrost objave. Med letoma 1946 in 1949 je prepotoval vso Slovenijo, vključno s cono B in prinašal posnetke iz najrazličnejših spektrov življenja. 6. decembra 1949 so ga na uredništvu Slovenskega poročevalca zaradi obtožb pri izdaji domovine aretirali pripadniki tajne policije. V uredništvo se je vrnil po pol leta, a fotoreportaž v takšnem obsegu kot pred aretacijo ni več objavljal. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, kar so potrdile domače, predvsem pa tuje nagrade in priznanja. Simončičevo delo in delovanje v slovenski vizualni kulturi in polju fotografije je tako po obsegu kot po kakovosti izjemno raznoliko. Danes Vlastjo uvrščamo med vodilne slovenske socrealistične fotografe.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/40660
    • naslov
      • Vlastja, kampeljc povojne časopisne reportaže
    • ustvarjalec
      • Katarina Jurjavčič
    • soavtor
      • Aleš Gabrič (mod.)
    • predmet
      • Vladimir Simončič – Vlastja
      • dokumentarna fotografija
      • reportaža
      • časopisje
      • zapuščine
      • fotografi
      • Informbiro
      • Vladimir Simončič - Vlastja
      • documentary photography
      • reportage
      • newspapers
      • legacies
      • photographers
      • Informbiro
    • opis
      • Desetletje je Vladimir Simončič – Vlastja (v nadaljevanju uporabljam le psevdonim) predvsem bralcem ilustrirane revije Tovariš s sliko in z besedo pripovedoval o povojnem delu in življenju. Z lastnim izborom fotografij je ustvarjal dokumente dobe ter z več tisoč objavljenimi fotografijami postavil slikovni spomenik povojnemu obdobju. Njegovo novinarsko fotografsko zapuščino, približno 40.000 posnetkov na negativih formatov leica, 4 x 6 in 9 x 9 cm, od leta 1958 hranimo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Obsežna fotografova spominska zapuščina je shranjena v dnevniških zapiskih, zvezkih, listih in lističih, ki jih hranita hčerki in še niso bili objavljeni. Največja opora pri raziskovanju podobe fotografa so zapiski z naslovom Spomini reporterja. Vlastja je postal fotoreporter zgolj po naključju, saj je bila njegova prva želja slikarstvo. V novo preokupacijo se je zagrizel z vso zavzetostjo, kar kaže število objavljenih reportaž. Z njimi je v prvih povojnih letih predrugačil tudi podobo same revije Tovariš, saj so reportaže izpodrinile tiste s sovjetsko vsebino. Kot novinar fotoreporter je bil zaposlen v uredništvu Slovenskega poročevalca v Ljubljani. Poleg ilustriranega tednika Tovariš so Simončičeve posnetke objavljali tudi Slovenski poročevalec, Tedenska tribuna, Ljudska pravica in Borba vse do leta 1957, ko so njegove objave v tiskanih medijih zamrle. Dosledno je upošteval temeljna pravila za nastanek učinkovite fotoreportaže, predvsem aktualnost in hitrost objave. Med letoma 1946 in 1949 je prepotoval vso Slovenijo, vključno s cono B in prinašal posnetke iz najrazličnejših spektrov življenja. 6. decembra 1949 so ga na uredništvu Slovenskega poročevalca zaradi obtožb pri izdaji domovine aretirali pripadniki tajne policije. V uredništvo se je vrnil po pol leta, a fotoreportaž v takšnem obsegu kot pred aretacijo ni več objavljal. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, kar so potrdile domače, predvsem pa tuje nagrade in priznanja. Simončičevo delo in delovanje v slovenski vizualni kulturi in polju fotografije je tako po obsegu kot po kakovosti izjemno raznoliko. Danes Vlastjo uvrščamo med vodilne slovenske socrealistične fotografe.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije
      • Znanstveno-raziskovalno središče
    • datum
      • 2018
      • 28. 09. 2018
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa