V preseku med zgodovinarjevo interpretacijo in izbiro virov išče Zgodovinski arhiv Celje s projektom Anonimka potencial za omogočanje bolj celostne in kompleksne rekonstrukcije preteklega sveta. V kolikor želijo arhivske institucije nuditi celovit vpogled v kompleksnost preteklega časa, morajo iskati nove načine pridobivanja gradiva. Ocenjujem, da se arhivi v dolgih desetletjih tradicije pridobivanja in uporabe arhivskega gradiva spreminjajo vedno bolj v funkcijo servisa upravnim postopkom, raziskovalcem zgodovine pa v poplavi novih načinov iskanja in dostopa do virov ne omogočajo dodatnega potenciala. Če hoče arhiv registrirati »duha dobe«, mora težiti tudi k temu, da ponuja uporabnikom vpogled v raznolikost virov. Projekt Anonimka je bil zasnovan leta 2011 in se od tedaj kontinuirano izvaja. S pomočjo gradiva zbranega v tej akciji poskuša arhiv iskati necenzuriran glas, ki je komplementaren vir gradivu, ki ga sicer prevzema po zakonski osnovi povečini od javnopravnih oseb, pri katerih nastaja gradivo v teku pisarniškega poslovanja. Ker je zasnova vsakega zapisa skozi projekt Anonimka definirana tako, da se avtor zapisa ne podpiše, pričakujemo posameznikovo intimno izpoved. Pisca anonimke se tudi želi čim manj omejevati pri izbiri teme zapisa. Lahko piše o čemerkoli, kar sledi njegovemu (trenutnemu) reflektiranemu pogledu na svet okrog njega ali o njem samem. Vsak takšen zapis (četudi bi bil zlonameren) ponuja konkretno informacijo ali zgolj izhodišče razmisleku, ki ga mora zgodovinar skozi izbiro njegove metode kontekstualizirati. Vsak zbran zapis pa se skozi arhivistično metodo popisovanja opremi z »metapodatki«, ki jih ta zapis nosi, saj je vsaka Anonimka formirana na predpisanem obrazcu, ki nudi možnost krajevnega in časovnega lociranja ter zapisu omogoča razpoznavanje starosti in spola pisca anonimke. Skozi akcijo se torej išče čustvena sled s poudarkom na osebnem doživljanju. Zapise se zbira iz različnih in raznolikih okolij, največkrat v neki zaokroženi skupini ljudi (prevladujejo šolarji, upokojenci). Ob tem se odpira in še dodatno omogoča »vstop v zgodovino« malemu in anonimnemu sodobniku, za razliko od prevladujočih zbirk s polja zbiralne politike arhivov, ki so se osredotočali na družbeno izpostavljene osebnosti, ki so s svojim angažmajem hoteli zavestno pustiti sledi za prihodnje rodove. Zapisi zbrani v projektu Anonimka tako niso le odraz časa, kar poskuša arhiv z zbiralno politiko doseči, v naslednji fazi so taki zapisi lahko tudi ključ do razumevanja tega časa. Potencial, ki ga taki zapisi imajo, obenem presega polje interpretacije zgodovinopisja in odpira možnosti tudi interdisciplinarnemu raziskovanju.