Ali so proces organizacije slovanske družbe (in s tem etnogeneze) v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku pospešili posamezniki oziroma plemenski voditelji? Vprašanje slovanske družbene strukture in gospodarstva v 6. in na začetku 7. stoletja nam s svojimi podatki najbolj osvetljujejo: Prokopij (Vojna z Goti), Pseudo Cesarij (Dialogi), Menander Protector, Pseudo Mavrikij (Strategikon) in Konstantin Porfirogenet (De administrando imperio). Poročila bizantinskih piscev o nekaterih vidikih družbenega življenja Slovanov so podana s stališča bizantinske državne, upravne in predvsem vojaške ureditve. Njihov zorni kot je prav tako pod vplivom bizantinske organizirane sužnjelastniške države. Preko teh poročil lahko razberemo poteze rodovno-plemenske značilnosti družbene ureditve pri Slovanih. Slovani naj bi po Prokopiju, ki je za svoja poročila črpal informacije od slovanskih najemnikov v bizantinski vojski v Italiji in Konstantinoplu, živeli v plemenski »demokratični skupnosti«, v kateri so vse zadeve obravnavali na javnih zborovanjih, kot na primer zborovanje »skoraj vseh Antov« pri reševanju vprašanja rimskega vojskovodje Hilbudija. Poleg demokratične ureditve viri omenjajo odprtost družbe. Pseudo-Mavrikij v Strategikonu navaja, »da živijo v brezvladju in v medsebojnem sovraštvu, da ne poznajo nobene taktike ter se ne želijo boriti združeni«. Pseudo Cesarij je zapisal, »da v zgodnji fazi niso imeli voditeljev, če pa so se ti pojavili, so jih pobili«, prav tako pa Konstantin Porfirogenet v De administrando imperio poroča, »da Slovani (v Dalmaciji) nimajo »princev« (voditeljev), temveč le »župane«, plemenske starešine, tako kot v drugih slovanskih regijah«. Medtem drugi viri poročajo o več med seboj tekmovalnih voditeljih hkrati, kar naj bi jim onemogočalo medsebojno sodelovanje. Uspešni plenilski pohodi in z njimi povezan plen ter gospodarski razvoj, sta vplivala na pojav novega družbenega sloja. S tem je tudi njihova družba začela vse bolj izgubljati prvotne oblike rodovnih odnosov. Ta bogatejši in vplivnejši sloj je za uspešnost plenilskih pohodov preko Donave verjetno vložil več truda v povezovanje družbe v večje plemenske zveze. Za razliko od drugih družbenih ureditev, v katerih je lahko prevladovala vojaška moč, ekonomski uspeh ali ideologija, je enakopravnost družbe zgodnjih Slovanov preprečevala, da bi si posameznik prisvojil oblast ali vpliv nad svojimi rojaki. V egalitarni družbi so posamezniki postali vodje plenilskih pohodov ali organizatorji obrambe, vendar je bil njihov vpliv le lokalnega pomena. Prvi poznani voditelji se poimensko omenjajo šele v poznem 6. stoletju: tako pri Menandru najdemo ime Daurentios ali Dauritas (pred letom 578); pri Teofilaktu Simokatti naletimo na imena Ardagastos (med 585 in 593), Musokios (593) in Peiragastos (594); v viru Miracula s. Demetrii zasledimo ime slovanskega vojskovodje Chatzon (Hacon). V prispevku želim predstaviti, kaj sploh vemo o teh posameznikih, o njihovih funkcijah v plemenski družbi in njihovem izvoru. Prav tako bom primerjal te posameznike z njihovimi germanskimi nasprotniki. Vprašanje je tudi, ali so lahko bili že ti prvi poznani voditelji tujega porekla, ki so s svojim znanjem in organizacijskimi sposobnostmi uspeli pridobiti dokaj stabilen vodstveni položaj. Bizanc se je zavedal vpliva zunanje vojaške grožnje na ustvarjanje vodij. Pseudo-Mavrikij svari pred izvajanjem prevelikega pritiska nanje, saj bi to lahko privedlo do njihove enotnosti z vzpostavitvijo enega voditelja. Obstoj voditeljev, čeprav le z lokalnim vplivom, namiguje na hierarhično strukturo moči, ki bi lahko funkcionirala le ob akumuliranju znatnega presežka, pridobljenega predvsem s plenjenjem, ki bi lahko financiral elito. Proces organizacije slovanskih družb bi lahko pospešili vojskovodje, ki so po izgubi položaja bežali proti zahodu pred azijskimi nomadi, ali tisti, ki so potovali proti vzhodu potem, ko jim je bilo odvzeto vodilno mesto med germanskimi ljudstvi (tak primer vojskovodje je član langobardske kraljeve družine Ildigis)