Soško bojišče prve svetovne vojne je močno zarezalo v vsakdanje življenja prebivalcev na fronti in v njenem zaledju. Nedvomno je pustilo močan pečat na območju, kjer so potekali boji. Neposredni udeleženci bojev, vojaki, ki so se borili na tem območju, oziroma sorodniki padlih vojakov, pa so tisti posamezniki in skupine, ki bodo primarno obravnavani v predlaganem prispevku. Po vojni so se v Evropi in po svetu oblikovale nove prakse spominjanja (in pozabe) povezane z bojišči in osvojenimi ali izgubljenimi teritoriji. Pomembno oziroma ključno vlogo pri spominjanju in oblikovanju kolektivne nacionalne memorije je zasedel kult padlega vojaka. Slednji je kot anonimni vojak – junak v nacionalnem diskurzu, v prvi vrsti zmagoslavnih sil (Velike Britanije, Francije, Italije), zasedel ključno mesto pri formiranju in propagandi spominjanja in obeleževanja bojev prve svetovne vojne. Katastrofalne posledice te vojne so namreč vplivale na konstrukcijo novih mitov, lika neznanega padlega vojaka, ki se je žrtvoval za dobrobit svojega naroda. Po vojni so oblasti pričele urejati množična grobišča neznanih vojakov – junakov in postavljati spomenike v krajih nekdanjih spopadov ali v večjih mestih in prestolnicah. Oblikovale so se nove prakse komemoriranja vojnih žrtev. V prispevku bo obravnavano območje nekdanjega bojišča na Soški fronti, kjer sta se spopadli nasprotujoči si vojski Kraljevine Italije in Avstro-Ogrske. Ozemlje, kjer je potekalo bojišče, je po vojni postalo sestavni del Kraljevine Italije. V skladu z italijanskimi ozemeljskimi pretenzijami in želji po afirmaciji »italijanskosti« teritorija, je bilo potrebno konstruirati in utrditi nacionalni spomin zlasti v tem obmejnem, spornem prostoru. V tem procesu je bila ta vloga odigrana tudi s strani nekdanjih veteranov oziroma žalujočih družin vojakov, ki so izgubili življenje na fronti. Obiskovanja spomenikov, bojišč in pokopališč prve svetovne vojne je postala ustaljena praksa, pojmovana kot sekularno romanje nekdanjih vojakov ali njihovih družin. Nekateri veterani so se po vojni združevali v društva, s katerimi so se udeleževali romanj. Prispevek bo obravnaval primer obiska nekdanjih bojišč veteranov in svojcev na primeru »objavljenega dnevnika« oziroma potopisa iz leta 1925. Skupina obiskovalcev je svojo pot začela v Gorici (Italija), od koder se je odpravila na obisk pomembnejših točk, krajev spomina. Predstavljeni bodo zapisi iz tega zapisa