Razmerje med podanikom in vladarjem je skozi tisočletja zaposlovalo filozofe in ustavne teoretike ter seveda tudi običajne ljudi. Razmišljanja so se okrepila v 16. stoletju in med nastajanjem absolutističnih monarhij, prvi vrh pa dosegla v času razsvetljenstva. Ustavni pravniki in filozofi so se ukvarjali z nasprotji med paradigmami o človekovi svobodi, naravnem ali božjem pravu ter naravo vladarjeve oblasti. V vsakdanjem življenju so se s tem soočali zlasti državni uradniki, vedno razpeti med zvestobo vladarju ter načeli etike, državnih koristi in sodelovanja. Eden takih je bil sredi 18. stoletja Ljubljančan Franc Henrik baron RaigersfeldRakovec (1697–1760), visoki državni uradnik in podjetnik, obenem še popotnik, turist, poliglot, svetovljan, estet, družinski oče itd. Razgledani in bistri mladenič se je med delom v tujini navzel idej o merkantilističnem, tj. protekcionalističnem in v vladarjevo korist usmerjenem »komerciju« (trgovini in podjetništvu) kot gonilu napredka države. Raigersfeldov miselni svet je bil v kaotični politiki terezijanskega politikuma zato usmerjen v gospodarsko-politična vprašanja. Etična načela pa je oblikoval v skoraj treh desetletjih službovanja kot komorni svetnik v Trstu, Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani. Ob tem si je ustvaril prepričanje, v katerem je bila na prvem mestu zvesta služba vladarju in državi. Zato je bil njegov modus operandi osnovan na vzpostavljanju stalnih in neposrednih stikov s predpostavljenimi vodjami uradov in ministrstev ter tudi s kraljico. Raigersfeld pa ni bil izviren mislec, niti splošno vpliven. Bil pa je bister, načelen in premočrten, logičen in pragmatičen. Njegovi filozofski spisi niso vsebovali drznejših misli od poznobaročne krščanske etike in morale ter osnovnih paradigem razsvetljenega absolutizma, tj. odvisnosti od Boga ter vzajemne odgovornosti in zvestobe med vladarjem in podaniki za dobrobit države. Raigersfeldova zvestoba Bogu, družbenemu redu in monarhu je prevladovala nad osebnimi koristmi in osebno svobodo, čeprav je sam v nekaterih situacijah storil drugače, če je šlo za njegove koristi. Človek je načelno zavezan dolžnostim. Človeka pa ne odlikujejo talenti in moč, marveč ustvarjanje dobrega ali slabega. Raigersfeld je bil seveda pristaš razsvetljenega absolutizma, kamor je umeščal oblast Marije Terezije. Zato je trdil, da je knezova dolžnost vladanje in vedenje o vsem, kar se dogaja v njegovih deželah in z njegovimi podaniki. Vladar pa lahko od podanikov zahteva samo tisto kar je pravično in koristno za državo, ne samo zanj. Absolutna oblast je namreč tiranija in nekrščanska, vodi pa v revolucije, detronizacije in nasilje. Še tako dobri zakoni so brez moči, če knez ne skrbi za izvedbo. Ker pa tega ne more sam, mora izbrati sposobne ministre. Raigersfeld je državo primerjal z »mikrokozmosom« in človeškim telesom. Kdor hoče ostati zdrav, mora skrbeti za vse ude in biti dejaven tako, da ne preobremenjuje enega in pozablja na drugega. Že najmanjši oboleli ud povzroči slabo delovanje celotnega organizma in telo smrtno oboli. Res pa je pri tem glava najpomembnejši organ, saj odloča o vsem, od nje pa so odvisni vsi drugi organi. Podobno deluje politično telo, ki lahko ima monarhično, aristokratsko-demokratično ali mešano »glavo«. Raigersfeld je torej verjel v absolutističnega, a uvidevnega, pametnega in skrbnega vladarja, ne pa že v delitev državniške oblasti med tri ločene veje (legislativa, judikativa in eksekutiva), kakršno je v njegovem času razvil Charles Montesquieu v delu De l’esprit des lois (1748). Taka opozorila so po večini izhajala iz osebnih izkušenj v državni upravi. Raigersfeld je bil vedno ponosen, da ga je kraljica poznala, jezilo pa ga je, da monarhinja ni upoštevala njegovih nasvetov oz. tiste pomoči, ki je bila temelj vzajemnosti med vladarjem in podanikom. To ga je jezilo še toliko bolj, ker je bila kraljica po že splošni sodbi preveč razsipniška. Ob še drugih slišanih kraljevskih anekdotah in videnih bizarnostih na dvoru je Raigersfeld zato državi zlahka prerokoval težke čase. V zadnjih letih življenja je racionalist postal bolj bogaboječ. Usodo države in svojo usodo je prepustil božji volji in načrtu, manj človeški prizadevnosti. Nerazumljiva vladna in kraljičina dejanja je v dnevniku vse pogosteje zaključeval s fatalistično, a vrednostno popustljivo frazo »sicer pa bo čas pokazal.« V naslednjih desetletjih se je med ljudmi taka baročna popustljivost do nespamentnih oblastnikov hitro umikala bolj grobim sodbam, ki so pri državljanih v navadi še danes. Največkrat upravičeno.