Pavel Kunaver je bil znamenit slovenski pedagog, strokovnjak, pisec, organizator in športnik, ki je že pred 1. svetovno vojno zaslovel kot eden prvih slovenskih plezalcev, jamarjev in smučarjev. Med prvo vojno je bil raziskovalec jam na Banjšicah in Trnovskem gozdu za potrebe avstrijske vojske, med obema vojnama pa vodja slovenskih skavtov in avtor prvih knjig o slovenskih gorah in slovenskem krasu. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri obnovitvi slovenskega taborništva, posebej uspešno pa se je kot vzgojitelj uveljavil s pomočjo številnih izletov na slovenski kras in v gore in s tem prispeval k oblikovanju mladega rodu v smislu domovinske ljubezni in razumevanja ter varstva narave. V istem obdobju je kot eden najuspešnejših poljudnoznanstvenih piscev v strokovnih in mladinskih časopisih objavil več sto prispevkov in s tem širil zanimanje za naravne, zlasti kraške in gorske znamenitosti Slovenije, med njimi tudi za Triglavski ledenik. Pavel Kunaver slovi tudi kot eden najbolj znanih amaterskih astronomov svojega časa in je bil nadvse plodovit in dolgoletni poročevalec o astronomskih pojavih. Vrhu vsega se je odločno zavzemal za varstvo narave in se uspešno uprl projektom, ki bi v temeljih spremenili naravno podobo nekaterih slovenskih pokrajin, med njimi tudi Cerkniškega jezera. Vse življenje je vzorno pisal dnevnik in v njem zabeležil številne dogodke, zlasti trenutno stanje v naravi. Dnevniki verno odražajo njegovo osebno in strokovno rast pa tudi vzdušje, v katerem je pisal svoje vtise in doživljaje. Iz njih je na primer mogoče razbrati, kako se je del mlade slovenske učiteljske in porajajoče se športne inteligence, zbrane okoli Bogumila Brinška pod imenom Drenovci, morala spopadati s pomanjkanjem sredstev, še zlasti pa z nerazumevanjem družbe in zastarelimi ter zakoreninjenimi predstavami in navadami takratnega uradnega slovenskega planinstva. Iz dnevnikov je mogoče razbrati, kako je pisec v prvih dneh in mesecih po 1. svetovni vojni vihal nos nad številnimi ostanki nemštva v slovenskih gorah, ali pa njegovo navdušenje nad vrnjenimi primorskimi kraji in naravnimi znamenitostmi zahodne Slovenije po koncu 2. svetovne vojne. V prispevku bodo poleg omenjenih in podobnih primerov predstavljeni še drugi pomembni vidiki, ki jih odkriva vsebina dnevnikov Pavla Kunaverja. Njegov značaj ter strokovna in življenska usmeritev so bili izrazito usmerjeni v razumevanje in spoznavanje narave ter njeno doživljanje in dojemanje. Zato v njegovi glavi, delovanju in spisih ni bilo veliko mesta za družbeno in politično, kakor tudi ne za gospodarsko problematiko. Njegova življenjska filozofija je bila nad vsakodnevnim življenjskim utripom in problemi, kar je ustrezalo ne samo njegovim ampak tudi nekaterim siceršnjim teoretičnim predstavam o tem, kako vzgajati mladega človeka. Poskušal je vplivati tudi na ravnanje in obnašanje odraslih v gorskem in naravnem okolju. Imperativ Pavla Kunaverja na vzgojno-izobraževalnem področju je bil vzgajati v življenskem obdobju, ko je to najbolj uspešno in vzgajati s pomočjo najboljše učiteljice, to je narave. V njegovih dnevnikih se s to idejo srečujemo takorekoč na vsakem koraku.