logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Karmela Kosovel: Lepa Vida slovenske kulture?


Avtor(ji):Marjan Rupert
Soavtor(ji):Marta Verginella (mod.)
Leto:2018
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Marjan Rupert je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (3)
Ime:Mejniki in zgodovina_notranjost.pdf
Velikost:1.07MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:ZZDS_2018_Program_zborovanja11.9_.docx
Velikost:125.26KB
Format:application/vnd.openxmlformats-officedocument.wordprocessingml.document
Opis
Družina Kosovel je predstavljala pomembno kulturno in družabno stičišče na Krasu. Že oče Anton Kosovel je kot učitelj in pevovodja predstavljal močan temelj narodnega in kulturnega delovanja med lokalnim prebivalstvom. Poleg slovitega Srečka je bil pomemben starejši sin Stano, tudi sam pesnik in novinar. Doslej manj znana je bila usoda ženskega dela družine. Med tremi hčerami gre ob slavistki Anici omeniti predvsem Karmelo, ki se je zapisala glasbi, se učila klavirja na konservatoriju v Trstu in študij nadaljevala na glasbeni akademiji v Münchnu pri takrat uglednem glasbenem pedagogu Josefu Pembauru. Čeprav se ji je obetala lepa pianistična kariera in je nastopila na koncertih tudi v Ljubljani, so se njena pričakovanja počasi raztopila v zgodovinskem vsakdanu. Danes je skoraj najbolj znana kot neke vrste slovenska kulturna femme fatale, ki je uspela vzbuditi ljubezensko zanimanje najprej družinskega prijatelja Carla Curcia, nato pa Avgusta Černigoja in Josipa Vidmarja. Kljub slovitim snubcem se je odločila za avstrijskega slikarja Alfonsa Graberja, ki ga je spoznala med študijem v Münchnu v času korenitih evropskih političnih prelomov. Skoraj pozabljeno jo bo v našo kulturno zavest skušal znova obuditi dokumentarni film, ki ga pripravlja RTV Slovenija po scenariju Marka Sosiča in Aleša Bergerja. Med snemanjem smo uspeli v Rokopisni zbirki NUK iz domače hiše v Tomaju pridobiti družinsko korespondenco, ki je v veliki meri razkrila njeno življenjsko pot in usodo. Ob prebiranju njenih pisem domačim dobimo odličen vpogled ne le v psiho mlade perspektivne umetnice, ampak tudi v zgodovinski ustroj časa in v kulturno in družbenopolitično realnost, v kateri je živela. Doba med obema svetovnima vojnama je tudi pri nas vendarle pomenila premik v družbenem položaju žensk: vprašanje emancipacije se pomembno premakne tudi na področje višješolskega izobraževanja, čeprav se socialni status še ne spremeni docela. Tudi primer Karmele Kosovel kaže na značilno ujetost v družbene, politične in družinske vzorce, na sistemsko podrejanje spola, ki še ne dopušča enakovredne participacije žensk v sodobnem življenju. Kot posebno vprašanje se ob gradivu posebej izkazuje politična realnost, ki je zaznamovana z vzponom ideologije nacizma. Karmela Kosovel je študirala v Münchnu ravno ob vzponu Hitlerja; iz korespondence izvemo, da je bil njen mož pripadnik nacionalsocialistične stranke, in je ob anšlusu na Dunaju, kamor sta se kasneje preselila, podobno kot njegovi sonarodnjaki, navdušeno sprejel novo ureditev. Pisma na intimen, a zato nič manj poveden način razkrivajo nova družbena razmerja v okolju rajhovskega državnega totalitarizma, ko se na prvi pogled na osebnem mikro nivoju življenje ni dosti spremenilo, a je sistem temeljito in zelo na hitro vzpostavil nov red, tudi s pomočjo rasnih zakonov. Na tem mestu se radikalno pojavi vprašanje osebne odgovornosti posameznika, predvsem malega posameznika, ki nima posebnega (pravzaprav nikakršnega) vpliva in možnosti spreminjanja zgodovine, ideologije in družbenega reda, in njegovega odnosa do stvarnosti. Kaj pomeni v taki situaciji pristanek na antisemitizem ali celo njegovo odobravanje? Ali konformnost in možnost (udobnega) preživetja osebo odvezujeta eksistenčne odgovornosti do soljudi? Je upor sploh možen, je glas proti realen? Karmela Kosovel je doživela in preživela zgodbo, ki v grobih obrisih spominja na odnos Martina Heideggerja in Hannah Arendt. Prav slednja je uspela v svojem filozofskem opusu najbolj adekvatno premisliti pozicijo posameznika v odnosu do oblasti in ideologije. Pozicijo, ki jo človeštvo doživlja neprestano, in jo – samo malo spremenjeno – živimo tudi danes.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/40646
    • naslov
      • Karmela Kosovel: Lepa Vida slovenske kulture?
    • ustvarjalec
      • Marjan Rupert
    • soavtor
      • Marta Verginella (mod.)
    • predmet
      • antisemitizem
      • nacizem
      • žensko vprašanje
      • emancipacija
      • ženske študije
      • antisemitism, , ,,
      • Nazism
      • women's issue
      • emancipation
      • women's studies
    • opis
      • Družina Kosovel je predstavljala pomembno kulturno in družabno stičišče na Krasu. Že oče Anton Kosovel je kot učitelj in pevovodja predstavljal močan temelj narodnega in kulturnega delovanja med lokalnim prebivalstvom. Poleg slovitega Srečka je bil pomemben starejši sin Stano, tudi sam pesnik in novinar. Doslej manj znana je bila usoda ženskega dela družine. Med tremi hčerami gre ob slavistki Anici omeniti predvsem Karmelo, ki se je zapisala glasbi, se učila klavirja na konservatoriju v Trstu in študij nadaljevala na glasbeni akademiji v Münchnu pri takrat uglednem glasbenem pedagogu Josefu Pembauru. Čeprav se ji je obetala lepa pianistična kariera in je nastopila na koncertih tudi v Ljubljani, so se njena pričakovanja počasi raztopila v zgodovinskem vsakdanu. Danes je skoraj najbolj znana kot neke vrste slovenska kulturna femme fatale, ki je uspela vzbuditi ljubezensko zanimanje najprej družinskega prijatelja Carla Curcia, nato pa Avgusta Černigoja in Josipa Vidmarja. Kljub slovitim snubcem se je odločila za avstrijskega slikarja Alfonsa Graberja, ki ga je spoznala med študijem v Münchnu v času korenitih evropskih političnih prelomov. Skoraj pozabljeno jo bo v našo kulturno zavest skušal znova obuditi dokumentarni film, ki ga pripravlja RTV Slovenija po scenariju Marka Sosiča in Aleša Bergerja. Med snemanjem smo uspeli v Rokopisni zbirki NUK iz domače hiše v Tomaju pridobiti družinsko korespondenco, ki je v veliki meri razkrila njeno življenjsko pot in usodo. Ob prebiranju njenih pisem domačim dobimo odličen vpogled ne le v psiho mlade perspektivne umetnice, ampak tudi v zgodovinski ustroj časa in v kulturno in družbenopolitično realnost, v kateri je živela. Doba med obema svetovnima vojnama je tudi pri nas vendarle pomenila premik v družbenem položaju žensk: vprašanje emancipacije se pomembno premakne tudi na področje višješolskega izobraževanja, čeprav se socialni status še ne spremeni docela. Tudi primer Karmele Kosovel kaže na značilno ujetost v družbene, politične in družinske vzorce, na sistemsko podrejanje spola, ki še ne dopušča enakovredne participacije žensk v sodobnem življenju. Kot posebno vprašanje se ob gradivu posebej izkazuje politična realnost, ki je zaznamovana z vzponom ideologije nacizma. Karmela Kosovel je študirala v Münchnu ravno ob vzponu Hitlerja; iz korespondence izvemo, da je bil njen mož pripadnik nacionalsocialistične stranke, in je ob anšlusu na Dunaju, kamor sta se kasneje preselila, podobno kot njegovi sonarodnjaki, navdušeno sprejel novo ureditev. Pisma na intimen, a zato nič manj poveden način razkrivajo nova družbena razmerja v okolju rajhovskega državnega totalitarizma, ko se na prvi pogled na osebnem mikro nivoju življenje ni dosti spremenilo, a je sistem temeljito in zelo na hitro vzpostavil nov red, tudi s pomočjo rasnih zakonov. Na tem mestu se radikalno pojavi vprašanje osebne odgovornosti posameznika, predvsem malega posameznika, ki nima posebnega (pravzaprav nikakršnega) vpliva in možnosti spreminjanja zgodovine, ideologije in družbenega reda, in njegovega odnosa do stvarnosti. Kaj pomeni v taki situaciji pristanek na antisemitizem ali celo njegovo odobravanje? Ali konformnost in možnost (udobnega) preživetja osebo odvezujeta eksistenčne odgovornosti do soljudi? Je upor sploh možen, je glas proti realen? Karmela Kosovel je doživela in preživela zgodbo, ki v grobih obrisih spominja na odnos Martina Heideggerja in Hannah Arendt. Prav slednja je uspela v svojem filozofskem opusu najbolj adekvatno premisliti pozicijo posameznika v odnosu do oblasti in ideologije. Pozicijo, ki jo človeštvo doživlja neprestano, in jo – samo malo spremenjeno – živimo tudi danes.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije
      • Znanstveno-raziskovalno središče
    • datum
      • 2018
      • 27. 09. 2018
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa