12. novembra 1920 sta v italijanskem mestu Rapallo Kraljevina SHS in Kraljevina Italija podpisali pogodbo, s katero je bila po prvi svetovni vojni določena meja med državama – rapalska meja. Z gledišča Slovencev je Italija dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, poleg tega pa tudi dele Hrvaške (Istra in del Dalmacije). Razmejitvena črta je v grobem potekala po razvodju med črnomorskim in jadranskim povodjem, v severnem delu po visokogorju Julijskih Alp, v osrednjem delu po hribovju predalpskega sveta, v južnem delu pa po Dinarskem hribovju. Mejo so na terenu uradno označili z mejniki ter jo natančno vrisali v zemljevide merila 1 : 5000. Razdeljena je bila na sedemdeset sektorjev, ki so jih ločevali glavni mejniki. Med njimi so natančen potek meje označevali številni mejniki druge vrste, ki jih je bilo okrog 5000. Danes jih je ohranjenih približno četrtina. Nova meja je spremenila življenje ljudi, mnogi so zaradi nje izgubili vir zaslužka. Zaradi revščine je začelo cveteti tihotapstvo (kontrabant). Tihotapili so vse: od moke, mesa in cigaret, do vžigalic. Najdonosnejše je bilo tihotapljenje živine in konj. Tihotapstvo je bilo nevarno, vendar dober vir zaslužka. Kljub dogovoru o poteku meje, sta obe strani začeli mejo utrjevati »za potrebe« bodočih mejnih sporov. Prvi so z utrjevanjem začeli Italijani v dvajsetih letih 20. stoletja. Do večjega utrjevanje pa je na italijanski strani prišlo leta 1931, ko so začeli z izgradnjo večjega števila podzemnih in nadzemnih utrdb in kasarn, povezanih v Alpski zid. Na jugoslovanski strani se je podobna pobuda tudi že pojavila sredi dvajsetih let, a pred letom 1935 ni prišlo do večjega utrjevanja, ko so začeli z izgradnjo Rupnikove linije. Obrambna linija nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v »aprilski vojni« leta 1941. Ostanki tega italijanskega in jugoslovanskega utrjevanja so vidni še danes ter predstavljajo turistični potencial. Na začetku druge svetovne vojne so Italijani po okupaciji Kraljevine Jugoslavije, z Nemci 8. julija 1941 v Berlinu podpisali nov dogovor o poteku meje. Severni del rapalske meje je še služil kot državna meja (med Italijo in Nemčijo), njen južni del pa je postal notranja italijanska pokrajinska meja. Po drugi svetovni vojni je bila meja med Italijo in Jugoslavijo premaknjena proti zahodu, veliko bližje slovenski zahodni etnični meji. Poleg materialnih ostankov (utrdbe, mejniki) ima, sicer le približno četrt stoletja trajajoča meja, posledice v slovenski regionalni pripadnosti, še vedno pa se deloma odraža tudi v različnih upravnih razdelitvah.