Sodelavci raziskovalnega projekta Napravite mi to deželo nemško ... italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva pri svojem delu uporabljamo različne vrste arhivskega gradiva, ki ga dopolnjujemo z intervjuji. Arhivsko gradivo smo iskali v domačih in tujih arhivih, ki hranijo gradivo, ki razjasnjuje oblikovanje in vzdrževanje meje med različnimi okupatorji, ki so zasedli Slovenijo. Sestava raziskovalne skupine, ki vključuje tudi geografe, je za večino zgodovinarjev pomenila veliko in pozitivno spremembo pri raziskovalnem delu. Glede na vsebino raziskave je tokrat pomemben del postalo delo na terenu. Delo na terenu pomeni iskanje materialnih ostankov meja v naravi (betonski ali železni ostanki, ponekod posamezne stavbe). Za percepcijo posameznikov in skupine iz okolja, kjer je bila meja, pa so pomembna tudi različna pričevanja. Zbiranje pričevanj ima dve izhodiščni točki. Prva je pričevanje posameznikov, ki so živeli ob okupacijskih mejah, ali pa jim je v času vojne meja pomenila pomembno oviro za njihovo običajno življenje. Poleg tega ti intervjuji običajno niso povezani z delom na terenu, v smislu odkrivanja ostankov meja. V vsebinskem smislu so ti intervjuji obsežnejši in se ne dotikajo le vprašanj meje, ampak vseh področij življenja v času okupacije. Posebej ob slovensko hrvaški meji pa tudi aktualnega dogajanja z bodečo žico, kjer nehote prihaja do primerjav in vzporednic s časom druge svetovne vojne. Katere vsebine bodo zajete v intervjuju oz. katera vprašanja oz. podvprašanja bodo zastavljena je odvisno od starosti intervjuvanca. Najstarejša intervjuvanka je bila rojena leta 1919, večina med 1920 in 1940. Pomemben je tudi geografski vidik, namreč kje je intervjuvanec živel. Največji del intervjuvancev je živel na podeželju ali pa v manjših krajih. Le nekaj jih je iz večjih krajev oz. krajev s kakšnim večjim industrijskim obratom. Drug tip zbiranja pričevanj pa ni načrten, ampak spontan. Spontan je na način, da ob raziskovanju na terenu srečujemo posameznike, ki živijo blizu za nas zanimivih lokacijah. Hitro navežemo stik in osebo povprašamo o morebitnih spominih, morda osebnih morda iz pripovedovanj prednikov ali o splošnih vedenjih v kraju. Odziv ljudi na terenu, ki jih prosimo, da nam povedo kar vedo o objektu, lokaciji ali meji, je odličen, saj le redko kdo ni pripravljen dati izjavo. V takšnem primeru prosimo, da nam povedo zgodbo, potem pa to v kamero pove nekdo od prisotnih sodelavcev projekta. Pristno pripovedovanje je za nas raziskovalce zanimivo iz več razlogov. Med njimi so zagotovo jezik, pogosto dialekt, nato besednjak, način pripovedovanja (prepričljivo, polno podrobnih opisov, natančno) in vsekakor tudi osebni odnos do vsebine, ki jo ima lahko samo nekdo, ki ima neposredno osebno zvezo z dogodki, ki jih opisuje. Po nekaj mesecih izvajanja projekta smo se odločili, da bomo za širjenje informacij o izvajanju projekta uporabili platformi Facebook in YouTube. Predvsem FB se je pokazal kot pomemben, saj omogoča dvosmerno komunikacijo. Objavljamo dele intervjujev in posnetke s terena, kjer sodelavci projekta in naključni intervjuvanci opisujejo mejo, ostanke ali se spominjajo dogodkov. Prvi vtis o zanimanju kaže število obiskov in dolžina ogledov video posnetkov. Zanimivi pa so tudi odzivi na posnetke. Dragoceni so predvsem tisti, kjer ogledovalci dodajo informacije, ki so za nas nove, ali pa z informacijami dopolnjujejo navedbe intervjuvancev.