Cilj skoraj vsake vojne v zgodovini je utrjevanje lastnega ozemlja in njegova ekspanzija. Posebnost sodobnih vojn pa je poskus zamejevanja državnih meja v okviru ene nacije in jezika, kar se je izkazalo za posebej težavno, saj so jih akterji poskušali začrtati glede na naravne značilnosti obmejnega terena. Jezikovne in nacionalne skupine so namreč le redko strogo ločene, so večinoma fluidne in spreminjajoče z naravnimi in historičnimi fluktuacijami. Po sklenitvi miru ob zaključku prve svetovne vojne so nove meje odigrale dvojno vlogo: bile so rezultat konflikta in so postale vzrok za konflikt. Revizija državnih meja ni bila želja le nacistične Nemčije, želja po obrambi lastnih meja pa je vodila države v izgradnjo številnih obrambnih linij. Nezmožnost in nezrelost mednarodne skupnosti, da bi se uprla predrugačenju meja, je nazadnje vodila v največjo vojno v Evropi, ko so bile zarisane nove meje v skladu s historičnimi hlastanji držav sil osi po ustanovitvi velikodržavnih entitet, dostopom do lokalnih naravnih virov ali na podlagi obstoja katere od manjšin na določenem ozemlju. Prispevek bo predstavil najbolj pomembne primere mejnih sporov in utrjenih meja v Evropi, ki so imeli pomembno vlogo pri izbruhu druge svetovne vojne.