slovenskega naroda. Po koncu prve svetovne vojne in propadu Avstro-Ogrske so bili vključeni v Državo SHS, po njeni združitvi s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS (od 1929 imenovano Kraljevino Jugoslavijo), po drugi svetovni vojni so zaživeli še v novem družbeno-političnem sistemu, v totalitarnem komunizmu oziroma socializmu. Leta 1990 so bili po prvih večstrankarskih volitvah po drugi svetovni vojni ustvarjeni pogoji za uveljavitev pluralne demokratične ureditve, za uresničitev zgodovinskih prizadevanj po samostojni slovenski državi, ki je bila razglašena leto dni kasneje z mednarodnim priznanjem. Zgodovinske prelomnice 20. stoletja so umeščene tudi v zgodovinske učne načrte za osnovne šole in gimnazije ter predmetne kataloge znanja za ostale srednje šole. Zaradi večje teže zgodovine v predmetnikih osnovnih šol in gimnazij, podrobneje izpostavljamo le ta dva izobraževalna programa. V osnovnošolskem učnem načrtu se tematika obravnava v obvezni temi Slovenci v 20. in 21. stoletju, v gimnazijskem pa v obvezni temi Razvoj slovenskega naroda v 20. stoletju ter izbirni temi Spreminjajoči se načini življenja na Slovenskem po drugi svetovni vojni. V prispevku se bomo osredotočili na uvajanje novega komunističnega oziroma socialističnega sistema na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Namen pouka o tej tematiki je zajet v učnih ciljih, ki izpostavljajo obravnavo komunističnega prevzema oblasti in njegove značilnosti ter sekularizacijo po drugi svetovni vojni, na razvijanje veščin dela z zgodovinskimi viri, na pomen spoštovanja in ohranjanja človekovih pravic, enakosti, strpnosti, na zaznavanje in obsodbo kršenja človekovih pravic. Obravnavo načina prevzema oblasti in uvajanje totalitarnega sistema s kršenjem človekovih pravic in temeljnih demokratičnih svoboščin pri pouku zgodovine bomo predstavili na primeru Nagodetovega procesa ter osebnih in družinskih zgodb nekaterih obsojencev v tem procesu, ki so svojo življenjsko pot in izkušnje zapisali v spominih. Na temelju spominov Ljuba Sirca, Angele Vode in Stashe Furlan Seaton (hčere obsojenca Borisa Furlana) bodo raziskane in predstavljene možnosti vključevanja spominov v pouk zgodovine. Namen Nagodetovega procesa je bil obračun komunistične partije s politično predvojno opozicijo, ki je želela po končani vojni obnoviti politični pluralizem s strankarskim sistemom. Tako je bilo na montiranem političnem procesu sojeno dvaintridesetim slovenskim izobražencem liberalno-demokratičnih in konservativnih političnih prepričanj, med njimi so bili tudi nekdanji člani KPS in podporniki narodno-osvobodilnega gibanja. Obsojencem je bilo pripisano vohunjenje za zahod, označili so jih za sovražnike ljudstva. Šele po osamosvojitvi Slovenije je Vrhovno sodišče sodbo zoper Nagodeta in soobsojene razveljavilo, češ da je šlo za sodni proces, ki je temeljil na lažnih obtožbah. Z obravnavo Nagodetovega procesa s pomočjo spominov nekaterih obsojencev oziroma njihovih družinskih članov se mladim nazorno in poučno obelodani značilnosti totalitarnih oblasti, ki so proti vplivnim nasprotnikom izpeljale montiran sodni proces z lažnimi obtožbami. Mlade se želi jasno opozoriti na način obračunavanja s političnimi nasprotniki, na pomen spoštovanja in ohranjanja človekovih pravic za vse državljane in na življenje v pluralni demokratični družbi, ki v največji meri zagotavlja svobodo in enakost vsem državljanom. V didaktičnem smislu bodo predstavljeni spomini kot primarni viri ter v kolikšni meri ti viri pričajo o širšem zgodovinskem dogajanju v Sloveniji.