logo
ŽRTVE I.SVŽRTVE II.SVPOPISIZIC

/

Dogodki

/

Konference

Pričevalci kot naratorji XX. stoletja


Avtor(ji):Kaja Širok
Soavtor(ji):Irena Selišnik (mod.)
Leto:2018
Založnik(i):Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, Znanstveno-raziskovalno središče, Koper
Jezik(i):slovenščina
Vrst(e) gradiva:video
Avtorske pravice:
CC license

To delo avtorja Kaja Širok je ponujeno pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna

Datoteke (3)
Ime:Mejniki in zgodovina_notranjost.pdf
Velikost:1.07MB
Format:application/pdf
Odpri
Prenesi
Ime:ZZDS_2018_Program_zborovanja11.9_.docx
Velikost:125.26KB
Format:application/vnd.openxmlformats-officedocument.wordprocessingml.document
Opis
Spominjanje ni individualno dejanje in ne more biti interpretirano ločeno od samih dogodkov, saj nastopa kot dejanje, kot obdelava dogodka in mnenja, ki si ga je o tem ustvaril pričevalec. Akt spominjanja poteka ob pomoči spominjanja drugih članov skupnosti – spomini so del kolektivnih naracij, izposojeni iz pripovedi drugih, deljeni in posredovani znotraj pripadajoče skupine. Kot tak pove veliko ne samo o dogodku, temveč tudi o tem, kako ga je posameznik sprejel, in kako se je v toku časa o njem oblikovala kolektivna sodba. A vendar opisani vlogi posameznik – sprejemnik in kolektivno – oblikovalec nista tako enostavni, kot se zdi na prvi pogled. Kaj se zgodi prej? Sprejemanje in posledično oblikovanje spomina ali sprejemanje iz že predhodno oblikovanega (kolektivnega) spomina? Navsezadnje, kdo je tisti, ki izvaja dejanje spominjanja: posameznik ali skupnost? Prispevek bo predstavil osnovne zagate pri uporabi metodologije ustne zgodovine ter napake, ki se pojavljajo v interpretaciji pridobljenega gradiva. Pri svojem delu z ustnimi viri se zgodovinarji soočajo tako s problematiko verodostojnosti in pristranskosti preučevanih virov kot tudi z nerazumevanjem stroke za izbrano metodološko pot ter ustrezno uporabo metodologije. Ustni viri so zgrajeni, spremenljivi, pristranski in ne morejo biti interpretirani kot objektivni. Tu smo postavljeni pred večno vprašanje o zgodovinskih virih kot objektivnem gradivu v raziskovalnem delu. Ustni viri so rezultat skupnega dela pripovedovalca in poslušalca, ki jih išče, posluša, o njih sprašuje. Ustna zgodovina je predvsem delo na odnosih – med pripovedovalci in raziskovalcem, med dogodki iz preteklosti in dialoškimi oblikami pripovedi v sedanjosti. Zavedanje, da pri oblikovanju vprašanj in dogovorov pri intervjuju sodelujeta tako intervjuvanec kot izpraševalec in da je intervju dokument z dvema avtorjema, bi moralo biti prva predpostavka razumevanja interpretativne vrednosti podane pričevalčeve zgodbe. Obenem ne smemo zanemariti dejstva, da se kolektivno v spominjanju krepi ob komemoracijah, javnih slovesnostih ob pomembnih dogodkih, odpiranju spomenikov ter obeleževanju tistih prostorov spomina, ki jih kolektivna skupnost ritualno časti. Čeprav so posamezniki tisti, ki se spominjajo, moramo proces spominjanja razumeti kot družbeno tvorbo, ki jo oblikujejo dejavniki in družbeni procesi. Razumevanje »dobe pričevalca« ni stvar transkripcije intervjujev, temveč dialogov, kriterijev razumevanja časa in razumevanje osebe, ki je svojo izkušnjo delila z nami.
Metapodatki (12)
  • identifikatorhttps://hdl.handle.net/11686/40636
    • naslov
      • Pričevalci kot naratorji XX. stoletja
    • ustvarjalec
      • Kaja Širok
    • soavtor
      • Irena Selišnik (mod.)
    • predmet
      • kolektivni spomin
      • ustna zgodovina
      • pričevalci
      • akt spominjanja
      • komemoracija
      • collective memory
      • oral history
      • witnesses
      • memorial act
      • commemoration
    • opis
      • Spominjanje ni individualno dejanje in ne more biti interpretirano ločeno od samih dogodkov, saj nastopa kot dejanje, kot obdelava dogodka in mnenja, ki si ga je o tem ustvaril pričevalec. Akt spominjanja poteka ob pomoči spominjanja drugih članov skupnosti – spomini so del kolektivnih naracij, izposojeni iz pripovedi drugih, deljeni in posredovani znotraj pripadajoče skupine. Kot tak pove veliko ne samo o dogodku, temveč tudi o tem, kako ga je posameznik sprejel, in kako se je v toku časa o njem oblikovala kolektivna sodba. A vendar opisani vlogi posameznik – sprejemnik in kolektivno – oblikovalec nista tako enostavni, kot se zdi na prvi pogled. Kaj se zgodi prej? Sprejemanje in posledično oblikovanje spomina ali sprejemanje iz že predhodno oblikovanega (kolektivnega) spomina? Navsezadnje, kdo je tisti, ki izvaja dejanje spominjanja: posameznik ali skupnost? Prispevek bo predstavil osnovne zagate pri uporabi metodologije ustne zgodovine ter napake, ki se pojavljajo v interpretaciji pridobljenega gradiva. Pri svojem delu z ustnimi viri se zgodovinarji soočajo tako s problematiko verodostojnosti in pristranskosti preučevanih virov kot tudi z nerazumevanjem stroke za izbrano metodološko pot ter ustrezno uporabo metodologije. Ustni viri so zgrajeni, spremenljivi, pristranski in ne morejo biti interpretirani kot objektivni. Tu smo postavljeni pred večno vprašanje o zgodovinskih virih kot objektivnem gradivu v raziskovalnem delu. Ustni viri so rezultat skupnega dela pripovedovalca in poslušalca, ki jih išče, posluša, o njih sprašuje. Ustna zgodovina je predvsem delo na odnosih – med pripovedovalci in raziskovalcem, med dogodki iz preteklosti in dialoškimi oblikami pripovedi v sedanjosti. Zavedanje, da pri oblikovanju vprašanj in dogovorov pri intervjuju sodelujeta tako intervjuvanec kot izpraševalec in da je intervju dokument z dvema avtorjema, bi moralo biti prva predpostavka razumevanja interpretativne vrednosti podane pričevalčeve zgodbe. Obenem ne smemo zanemariti dejstva, da se kolektivno v spominjanju krepi ob komemoracijah, javnih slovesnostih ob pomembnih dogodkih, odpiranju spomenikov ter obeleževanju tistih prostorov spomina, ki jih kolektivna skupnost ritualno časti. Čeprav so posamezniki tisti, ki se spominjajo, moramo proces spominjanja razumeti kot družbeno tvorbo, ki jo oblikujejo dejavniki in družbeni procesi. Razumevanje »dobe pričevalca« ni stvar transkripcije intervjujev, temveč dialogov, kriterijev razumevanja časa in razumevanje osebe, ki je svojo izkušnjo delila z nami.
    • založnik
      • Zveza zgodovinskih društev Slovenije
      • Inštitut za novejšo zgodovino
      • Muzej novejše zgodovine Slovenije
      • Znanstveno-raziskovalno središče
    • datum
      • 2018
      • 27. 09. 2018
    • tip
      • video
    • jezik
      • Slovenščina
    • jeDelOd
    • pravice
      • licenca: ccByNcSa