Avtor v središče svoje razprave postavlja usodo članov družine Tomaža in Ursule Olip, po domače Jerebovih, na Obirskem v času nacizma, ko je ta v celoti postala žrtev represij režima proti začetkom in postopni rasti protinacističnega odpora na Koroškem. Kot vnuk Tomaža in Ursule Olip se je lotil težavne naloge »družinske zgodovine« in jo umestil v skupino tistih več kot 130 mož in žena, ki jih je gestapo aretiral na območju Železne Kaple, Sel in Borovelj od sredine septembra 1942 pa vse do sredine februarja 1943.