Prispevek obravnava muzej Krasa kot ustanovo, ki bi jo morali zasnovati v skladu z družbenimi potrebami in upoštevajoč sodobna heritološka spoznanja. Sodobni muzej je medij, njegova temeljna funkcija je komunikacija in generiranje socialnih vezi. Posledično naloge muzeja niso več omejene na zbiranje, varovanje in raziskovanje muzejske zbirke, temveč se širijo na skrb za varovanje in ohranjanje dediščine v izvirnem okolju kot kvalitete življenja. Kras predstavlja eno najbolj prepoznavnih in hkrati tudi najbolj okoljevarstveno občutljivih in kulturnopolitično izpostavljenih pokrajin. Muzealizacija dediščine v tradicionalnem modelu muzeja pomeni trganje izbranih predmetov iz izvirnih kontekstov. Ti procesi v posameznih primerih posredno vodijo k nezaželenim učinkom v izvirnem okolju in lahko izzvenijo kot negativno sporočilo lokalni javnosti. Avtorica zato išče rešitev v modelu ekomuzeja.