Naravno rastje na Krasu je gozd. Človek v to pokrajino posega že vse od prazgodovine. Zaradi izsekavanja gozda, povezanega s prekomerno pašo in drugo rabo, ter posledično zaradi pospešene vodne in vetrne erozije, jo je v zadnjem tisočletju postopno spremenil v golo kraško površje. V 18. in 19. stoletju je bil Kras »kamnita puščava«. V 19. stoletju so se začela načrtna pogozdovanja, najprej neuspešno s hrastom in nato uspešno s črnim borom. Ta proces je potekal še v prvi polovici 20. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja je pogozdovanje zamenjal proces stihijskega ogozdovanja kot posledica naravnega zaraščanja ob opustitvi kmetijskih zemljišč, ki smo mu priča še danes.