Kras v poznem srednjem veku je pomenil obsežno območje od notranjskih kraških polj do neposrednega zaledja obalnih mest. Šlo je za izrazito prehodno območje s prelazi in pomembnimi trgovskimi cestami, z velikim strateškim in ekonomskim značajem. Za prevlado v tej regiji in glavna gospostva Lož, Postojno in Vipavo, so se skozi stoletja borile vse regionalne sile iz Kranjske, Koroške, Furlanije. Koroški Spanheimi, bavarski Andeški in Bogenski v 12. in 13. stoletju; grofje Goriški in oglejski patriarh v 13. in 14. stoletju; Habsburžani, grofje Celjski in Ortenburški v 14.–15. stoletju, in končno Habsburžani ter beneška republika. Avstrijska vladarska hiša je s pridobitvijo Trsta leta 1382 dobila izhod na morje in latentno konfrontacijo z Benetkami. Šele cesar Maksimiljan je v vojni 1508–16 dokončno prevladal v zaledju jadranskih pristanišč in s tem utrdil vlogo habsburškega Trsta. Vojaško in politično dogajanje v kraškem območju je bilo izredno dinamično in nima primerjave v širšem slovenskem območju.