V prispevku bom prikazal razvoj in organizacijo šolstva na slovenskem Koroškem po drugi svetovni vojni do začetka petdesetih let 20. stoletja. Obravnavano obdobje zaznamujejo tri prelomnice. Za prvo šolsko leto po osvoboditvi so značilne začasne rešitve, neenotnost prosvetne politike, ko je nova oblast poskušala čim prej odpraviti posledice okupacije in zagotoviti osnovne materialne in kadrovske pogoje za začetek šolskega dela, in ob tem organizirati šolsko delo na novih ideoloških temeljih. Po utrditvi oblasti je s šol odstranila ali premestila učitelje, za katere je menila, da ideološko in politično ne ustrezajo. S šolskim letom 1947/48 so nastopile spremembe v organizaciji šolstva z uvedbo enotnih »sedemletk«. Ker te niso izpolnile pričakovanj in v resnici niso omogočile večjemu številu otrok doseči vsaj nižjo srednješolsko izobrazbo, so v začetku petdesetih let v partijskih strukturah priznali, da v šolstvu ni bilo napredka in da bi zato morali bolj upoštevati stroko. Ponovno uvedena osemletna šolska obveznost leta 1953 je pomenila konec nazadovanja v šolskem sistemu. Ob pregledu šolstva na Koroškem bom poskušal izpostaviti tudi morebitne lokalne posebnosti pri organizaciji šolstva in izvajanju partijskih direktiv. Zanimala me bosta socialna in izobrazbena struktura učencev ter okolja. Na osnovi partijskih dokumentov bom prikazal še odnos lokalnih partijskih oblasti do prosvetnih delavcev ter spremenjeno vlogo učiteljev v novem družbenem sistemu.