V okviru problematičnega odnosa med religijo in socialističnim sistemom, kot smo ga poznali v Jugoslaviji, je bilo vprašanje položaja vernih učiteljev izpostavljeno ves povojni čas, najbolj pa je prišlo v ospredje v času zaostritev zahtev po marksistični idejnosti šolskega pouka v sedemdesetih letih. Tedaj se je v najvišjih političnih forumih, v SZDL in prvič po vojni tudi v tisku razvila ostra polemika, v kateri so sodelovali marksistični teoretiki in najvišji politični predstavniki (M. Kučan, F. Šetinc) na eni in ugledni teologi (F. Perko, V. Grmič, J. Janžekovič) na drugi strani, kasneje pa se je vanjo vključila tudi nastajajoča intelektualna opozicija. Prispevek bo na podlagi arhivskih virov partijskih organov, SZDL in tedanjega časopisnega tiska najprej na teoretskem nivoju analiziral vztrajanje pri leninističnem konceptu vzgoje in izobraževanja, ki se ni skladal z načeli samoupravljanja in izkazoval velik demokratični deficit, na kar so opozarjali predstavniki RKC, pa tudi nekateri dialoško naravnani sociologi religije. Temu bo sledil prikaz poskusa političnega formuliranja položaja in pravic vernega učitelja v javni šoli, ki je temeljil na omenjeni ideološki predpostavki, a kljub temu v duhu poznega jugoslovanskega socializma skušal vključiti tudi vernike v vrste podpornikov samoupravne ureditve.