V prispevku bo predstavljena praksa duhovnikov Rimskokatoliške cerkve (RKC) ob prošnjah oseb nekatoliških veroizpovedi za vstop v katolicizem. Ti konvertiti so bili v obdobju med svetovnima vojnama na Slovenskem pogosto izvorno katoliške vere, a so prestopili v drugo vero, nato pa so se želeli v RKC ponovno »vrniti«. Raziskani bodo konkretni primeri različnih skupin, razlogi in pogoji za njihov prestop oziroma re-konverzijo. Ključni zahtevi, ki so jo morali izpolniti vsi kandidati, sta bili »poduk o katoliški veri«, s poudarkom na razlikah med katoliško vero in vero iz katere so želeli izstopiti, ter pokora. To so izvajali lokalni župniki, ki so tudi sami presodili, kdaj je oseba pripravljena za vstop v RKC. Za navodila, kako ravnati in za pridobitev pooblastila za sprejem kandidatov v RKC pa so se morali obrniti na pristojnega škofa. Pri versko mešanih porokah, pa so župniki zahtevali tudi sklenitev pogodbe o katoliški vzgoji otrok. Med kandidati so bili tudi tujci, zlasti kmalu po 1. svetovni vojni je bilo med njimi precej Rusov. Opažamo, da so se zahteve s strani ljubljanskega škofijskega ordinariata v 30-ih letih zaostrile v primerjavi z desetletjem poprej, število prošenj pa se je tudi povečalo in sicer sorazmerno s povečanim številom izstopov iz RKC.