Goriški Judje so bili verjetno prisotni v mestu že ob njegovem nastanku, prva pisna omemba pa sega v leto 1288. Judje so znotraj krščanske fevdalne družbe uživali močno notranjo avtonomijo. Judovske skupnosti so živele v ločenih predelih mesta. Prostor naselitve je navadno obsegal trg, ulico ali dve, včasih tudi posebno četrt. Judovska skupnost je navadno sezidala sinagogo in versko šolo ter poskrbela za obredno kopališče in pokopališče. V skupnosti so delovali mesar, pisar in krojač, vodil pa jo je njen najpremožnejši član in tudi rabin. Leta 1715 se v getu v Gorici omenja šola, verjetno je bila namenjena zgolj verskemu pouku. Leta 1789 so morali Judje urediti šolo z nemškim učnim jezikom, da bi tako zmanjšali razlike z ostalimi Goričani. Šola je delovala nekaj let, nato so jo ukinili in začeli otroke pošiljati v mestne šole, po nekaj letih so jo spet odprli za otroke premožnih družin. Judovska šola oz. ješiva (hebr. yeshivah) v Gorici se je v času rabina Giacoma Bolaffia, v Gorici je deloval med 1894–1903, precej izboljšala. Poučevala sta učitelj Abramo Pavia in učiteljica Betty Pavia. Izobraževanje je vključevalo branje, slovnico, prevajanje in komentarje k svetopisemskim besedilom. Nadalje so se učenci učili tudi prevajanja molitev. Za učenke je prišlo v poštev učenje judovske morale, za učence pa spoznavanje judovske zgodovine in judovske literature. Starejši učenci so se učili tudi judovskih ritualov, hebrejske kaligrafije in recitiranja liturgičnih formularjev v sinagogi. Za verski pouk je denarna sredstva prispevalo tudi državno ministrstvo za uk in bogočastje. Pripadniki goriške judovske skupnosti so bili ob koncu 19. stoletja v povprečju bolj izobraženi od večine prebivalstva Gorice. Judovska šola v nekdanjem getu je bila dobro obiskana, čeprav je nekaj otrok obiskovalo tudi ostale mestne šole. Iz leta 1900 izvira že druga prošnja skupnosti za ukinitev šole zaradi stroškov, ki so jih imeli s plačevanjem učitelja. Judovsko šolstvo v Gorici je nov razmah doživelo leta 1928 s prihodom novega rabina Abraham Schreiberja, sicer pripadnik otrodoksnega judovstva iz Madžarske. Okrog njega so se zbirali judovski učenci, nekateri med njimi so se prav zaradi omenjenega rabina priselili v Gorico, da so lahko sledili njegovemu poučevanju. K razmahu verske šole v Gorici so prispevali predvsem priseljeni Judje iz Poljske. Za kratek čas je Gorica spet pridobila tisti žar judovskih študij, tako značilen za prvo polovico 19. stoletja in obeh rabinov iz družine Reggio.