Prispevek ima namen predstaviti, kaj so Cerkev in njene ustanove naredile za izobraževanje otrok, ki so se znašli v težavah z okoljem in zaradi prekrškov niso smeli več obiskovati rednih izobraževalnih ustanov (predvsem ljudskih šol). Vključena bodo prva štiri desetletja 20. stoletja, to je konec avstrijskega obdobja in čas Kraljevine Jugoslavije. Obširneje bosta obravnavani ustanovi, ki ju je v omenjenem času vodila redovna skupnost salezijancev (to je poboljševalnica v graščini Rakovnik pri Ljubljani in nato Banovinski vzgojni zavod na Selu pri Ljubljani). Pri delu za uveljavljanje bolj človeških pogojev dela z mladimi v težavah jim je bil v pomembno oporo mladinski sodnik Fran Milčinski. Zato bo pozornost namenjena tudi njemu in njegovemu prispevku za bolj sistematično ureditev vprašanja dela z mladimi, ki so bili v predhodnem obdobju preprosto poslani v zapore in zaprti skupaj s pravimi kriminalci. Po zaslugi F. Milčinskega so se zadeve začele urejati. Pri uvajanju novih metod dela mu je služila vzgojna ustanova, ki so jo prevzeli salezijanci in jo vodili do konca avstrijskega obdobja slovenske zgodovine.