V drugi polovici 19. stol. so se tržaški Slovenci vpisovali večinoma na nemško klasično gimnazijo in v manjši meri na nemško realko. Ob koncu 19. stol. in v času pred prvo svetovno vojno je prišlo do porasta vpisov v obeh zavodih, predvsem pa na gimnazijo. Vzrokov za to je bilo več: na eni strani je gimnazija predstavljala za kmečke in delavske družine možnost družbenega vzpona, na drugi strani pa se je prav v tem času začelo politično in družbeno uveljavljati slovensko meščanstvo, ki je v gimnaziji videlo pomembno izobraževalno pot za dosego svojih ciljev. Vzporedno z večanjem števila slovenskih dijakov se je postopoma izboljševal tudi položaj slovenščine v okviru obeh šol, tako gimnazije kot realke. Tik pred koncem prve svetovne vojne je kazalo, da bodo tržaški Slovenci dobili svojo gimnazijo, kar pa se ni uresničilo zaradi zasedbe mesta s strani italijanske vojske. Tako je slovensko gimnazijo v Trstu ustanovila šele Zavezniška vojaška uprava leta 1945: ustroj šole je bil enak ustroju italijanskih šol z izjemo učnega jezika, nekaj elementov pa je le izhajalo iz nekdanje nemške gimnazije.