Avtorica prikazuje, kakšen t. i. neohistoricizem v Madžarski je obstajal v času vlade Viktorja Orbána (1998−2002), ki ga je spodbudila ta zaradi svojih političnih potreb, in temelji na obujanju slavne preteklosti, ki je uporabljena za sedanje (trenutne) politične namene. Fidesz kot vladajoča stranka v Madžarski igra na vse strune nacionalizma, pri tem pa kot vse populistične stranke ne upošteva nobene ideološke doslednosti. V svoje propagandne namene izkoristijo zgodovinsko dogajanje in zgodovinske osebnosti od tisočletnice ustanovitve krščanske madžarske države in kralja Štefana do admirala Horthyja in tudi šamana iz Tuwe (leži v geografskem centru Azije), ki je na nacionalni praznik madžarske revolucije (15. marec) vodil ritual čaščenja prednikov in ceremonijo očiščenja pred Štefanovo krono in njeno stražo v madžarskem parlamentu. Neohistoricizem ima močno nacionalistično noto, npr. opozarja na »nepravični mir« iz Trianona in obuja sanje o »veliki Madžarski«.