V prispevku se avtor ukvarja s postkomunističnimi/postsocialističnimi politikami spomina. Avtor na podlagi analize arhitekture in retorike nove spominske pokrajine druge svetovne vojne in povojnega obdobja v Sloveniji preučuje načine mobiliziranja kolektivnih spominov za radikalno reinterpretacijo preteklosti. Pri tem se osredotoča na prakso prevrednotenja kolaboracije z okupacijskimi fašističnimi in nacističnimi režimi v »antikomunistični« patriotizem. Pri obravnavanju praks, ki zajemajo vse od prizadevanj za spravo do radikalne reinterpretacije odpora proti nacizmu in fašizmu ter kolaboracije z okupacijskimi silami, ga zanimajo predvsem tehnike prevajanja storilcev v žrtve, in obratno. Kar je bilo še do nedavnega videti kot prizadevanje za porazdelitev krivde oziroma enosmerno prevajanje storilcev v žrtve, se je v slovenski postkomunistični revizionistični politiki preteklosti sprevrglo v popolno zanikanje zločinov, ki so jih zagrešile posadke nacističnih kolaborantov, po drugi strani pa smo v okviru teh istih prizadevanj priča kategorični obsodbi odporniškega gibanja.