Prispevek analizira zgodovino izseljevanja s slovenskega etničnega prostora v države nekdanje Jugoslavije in njihove posledice za sodobni čas. Glavna teza, ki jo skušava preveriti, izhaja iz razumevanja, da je slovenska izseljenska skupnost v ‘jugoslovanskem prostoru’ bila v veliki meri zapostavljena tako z vidika operativne politike kot tudi z vidika znanstvenega preučevanja. Analiza je razdeljena v štiri zgodovinska obdobja, ki so se z vidika migracijske dinamike pomembno razlikovala: prva faza preseljevanja (1850–1914), kjer so prevladovali ekonomski razlogi; druga faza preseljevanja (1919–1941), ko so postali pomembni tudi politični in kulturni razlogi; tretja faza preseljevanja (1945–1991), ko so bili glavni razlogi za preseljevanje ekonomski in ideološki. Članek zaključimo z analizo vodenja politike do izseljencev s tega področja v času samostojne Slovenije ter z njenimi prednostmi in slabostmi.