Vrednostno razumevanje domoljubja, postavljeno v presečišče med slovenstvom in jugoslovanstvom, je slovensko politiko v prvi Jugoslaviji v izjemno pomembnem narodnem vprašanju razdelilo na dve ostro ločeni strani. Prva, katere najvidnejši predstavnik je bila liberalna politika, je zagovarjala jugoslovansko unitaristično in centralistično stališče in je kljub posameznim zagotovilom o spoštovanju slovenske kulturne tradicije izražala odpoved slovenskemu domovinskemu čustvu, ki ga je nadomestila z jugoslovanskim domoljubjem. Druga pa je zagovarjala avtonomistično- -federalistično stališče ter je na podlagi odločnega zagovarjanja slovenske narodne individualnosti zahtevala federativno preoblikovanje jugoslovanske države in vzpostavitev upravno enotne avtonomne Slovenije z lastnim parlamentom in vlado. Najvidnejša predstavnica slovenskega avtonomistično- federalističnega domoljubnega stališča je bila najmočnejša slovenska stranka – katoliška Slovenska ljudska stranka. Ko je druga svetovna vojna zajela Slovenijo, so se okoliščine dojemanja domoljubne zavesti drastično spremenile. Njen značaj in pomen je pogojil z etnocidno okupacijo in večplastnim slovenskim ravnanjem utemeljeni vojni čas.