Prvi del razprave obravnava jalova prizadevanja jugoslovanske in slovenske vlade za zagotavljanje energetske stabilnosti in samozadosnosti v letih 1945 do 1991. Zasnova državne gospodarske politike je v obravnavanih letih energetiki sicer zagotavljala prioritetni položaj in rast njene proizvodnje. Zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev in vztrajanju na politiki hitrejšega in večjega izkoriščanja domačih energetskih virov pa je bila razlika med proizvedeno in porabljeno energijo vedno večja. Slovenija je začela prostor za uveljavitev nove, bolj ekonomsko upravičene in narodnogospodarsko usmerjene energetske politike pripravljati leta 1987. Drugi del razprave je namenjen premogu kot manj kakovostnemu energetskemu viru na katerem je temeljila jugoslovanska avtarkična energetska usmeritev. Poleg gibanja proizvodnje in porabe zgodovinska analiza vključuje še naložbeno politiko, organizacijski razvoj in nerentabilno poslovanje slovenskih premogovnikov. Slednje ni bilo združljivo s sproščanjem tržnih odnosov zato so morali številni premogovniki ustaviti proizvodnjo.