Prispevek na osnovi arhivskega gradiva in literature predstavlja vlogo Jugoslovanskega kraljevega gardnega bataljona, ki se je kot enota jugoslovanske vojske v emigraciji formiral v Egiptu junija 1941. Bataljon, ki je nastal s pomočjo predstavnikov Jugoslovanskega odbora iz Italije, so pretežno sestavljali Slovenci oziroma Primorci, ki so se kot prostovoljci in bivši italijanski ujetniki priključili jugoslovanski vojski v emigraciji. Bataljon, ki je štel največ od 850 do 1000 dobro izurjenih vojakov, je ves čas svojega obstoja deloval v okviru britanske vojske na Bližnjem vzhodu. Konec 1943 in v začetku 1944 je enota začela razpadati, saj so njeni vojaki vedno manj zaupali vodstvu bataljona in propagandi jugoslovanske begunske vlade ter se nagibali k podpori Titovih partizanov, ki jih je propaganda prikazovala kot edino učinkovito odporniško gibanje v Jugoslaviji.