Vidovdanska ustava je za največje upravne enote imenovane oblasti določala volitve oblastnih skupščin kot najvišjih organov samouprave v njih. Kljub temu, da so imele le omejene kompetence, so centralistične politične sile do leta 1927 preprečevale izvolitev in začetek delovanja oblastnih skupščin. Volilna zakonodaja zanje je bila podobna kot za Narodno skupščino, pomembna pa je bila razlika glede volilnih okrajev in števila poslancev. V ljubljansko in mariborsko oblastno skupščino so v 30 slovenskih okrajih in mestih volili 106 poslancev, v treh volilnih enotah pa 26 poslancev Narodne skupščine iz Slovenije. V obeh oblastnih skupščinah je sicer absolutno zmago dosegla Slovenska ljudska stranka, toda samostojno ali prek volilnih blokov je poslanske mandate v njih dobilo še sedem političnih strank, kar prispeva k izpopolnitvi podobe tedanjega političnega življenja na posameznih območjih Slovenije. Volitve v oblastni skupščini so pokazale spremembe moči nekaterih strank od parlamentarnih volitev leta 1925 in so napovedale rezultate volitev v Narodno skupščino septembra 1927 v Sloveniji.