Avtorica se v razpravi ukvarja s politično dejavnostjo enega najvplivnejših politikov Slovenske ljudske stranke v času oblikovanja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in v prvih letih njenega obstoja. Katoliški duhovnik republikanskega prepričanja Josip Hohnjec se je v beograjski Narodni skupščini odlikoval z dobro pripravljenimi skupščinskimi nastopi s področja jugoslovanske zunanje politike in s prizadevanji za ohranitev oz. vzpostavitev ozemeljske celovitosti slovenskega prostora. Do preloma politike Hrvatske republikanske seljačke stranke leta 1925 pa je bil tudi načelen borec za revizijo vidovdanske ustave, zlasti v členih, ki so določali državni centralizem in narodni unitarizem